Bela Lugosi je bil v svojih najboljših letih nesporni kralj grozljivk. Danes, skoraj 100 let po tem, ko si je prvič nadel vampirsko ogrinjalo, je Lugosijeva vloga grofa Drakule še vedno označena za najboljšo upodobitev legendarnega zlobneža. Toda kdo je bil človek, ki se je skrival za pošastjo?
Travmatično otroštvo
Podrobnosti o mladosti Bele Lugosija so na žalost njegovih biografov zavite v skrivnost. V intervjuju leta 1929 je dejal: »Ker se mi je zdelo lažje, sem vedno mislil, da je bolje, če o prvih letih svojega življenja lažem.« Zato ni znano vse o njegovem otroštvu. Vemo pa, da se je rodil kot Béla Ferenc Dezső Blaskó v Lugoju (danes del Romunije). Vemo tudi, da je izgubil očeta pri 12 letih in da je zaradi tega moral delati, da je skrbel za družino. Že od malega ga je privlačil oder in je debitiral leta 1901 ali 1902 v madžarskem gledališču. Do leta 1903 si je Lugosi začel iskati stalno delo v potujočih gledaliških skupinah, s katerimi je sodeloval v operah, operetah in gledaliških igrah. Leta 1913 je Lugosiju uspel velik preobrat, ko ga je najprestižnejše gledališko prizorišče v njegovi domovini – Madžarsko narodno gledališče s sedežem v Budimpešti – angažiralo v kar 34 predstavah. Večina likov, ki jih je tam odigral, so bile manjše Shakespearove vloge, kot sta Rosencrantz v Hamletu in sir Walter Herbert v Rihardu III.
Bela Lugosi se je boril v prvi svetovni vojni
Tako imenovana vojna, ki bo končala vse vojne, je ustavila Lugosijeve dramske ambicije. Čeprav je bil kot član Narodnega gledališča oproščen služenja vojaškega roka, se je leta 1914 prostovoljno prijavil v avstro-ogrsko vojsko. Naslednje leto in pol se je kot poročnik 43. madžarske kraljeve pehote boril proti ruskim silam in bil med služenjem v Karpatih kar trikrat ranjen. Ko se je pozdravil, je leta 1916 zapustil oborožene sile in nadaljeval svoje delo v Narodnem gledališču.
Ko je debitiral na Broadwayu, ni znal angleško
Decembra 1920 se je vkrcal na tovorno ladjo in emigriral v Združene države Amerike. Dve leti pozneje je občinstvo prvič spoznalo tega karizmatičnega odrskega veterana. Lugosi je leta 1922 v broadwayski gledališki igri Rdeči mak odigral vlogo Fernanda – uglajenega latinskega ljubimca. V tistem času praktično ni znal angleško, a ga to ni ustavilo. Vse svoje tekste je prebiral z učiteljem, in čeprav ni razumel njihovega pomena, si je zapomnil in fonetično reproduciral vsak zlog, ki ga je izrekel na odru. In res je neverjetno, da nekdo, ki jezika ne razume, vendarle recitira stavke v povsem razumljivi obliki.
Universal ga ni želel v vlogi grofa Drakule
Leta 1927 je Bela Lugosi dobil svojo življenjsko vlogo, ki je predstavljala njegov največji uspeh in hkrati njegovo največje prekletstvo. Leta 1924 je bila v Londonu na sporedu predstava po romanu Drakula Brama Stokerja. Ameriški producent Horace Liveright je takoj uvidel njen potencial in se odločil ustvariti ameriško različico predstave. Poleti 1927 je Lugosi dobil vlogo krvoločnega grofa Drakule. Ta vloga je zanj predstavljala pravi izziv. Po Lugosijevih lastnih besedah: »To je bilo povsem nekaj drugega od običajnih romantičnih likov, ki sem jih igral, vendar je bilo nekaj posebnega.« Vsekakor je bil Lugosi rojen za to vlogo. Ameriški Drakula, okrepljen z njegovo pristnostjo, je ostal na Broadwayu celo leto, nato pa je dve leti potoval po državi.
Universal se je odločil, da bo predstavo, navdušen nad njenimi blagajniškimi uspehi, leta 1930 priredil v veliki film. Ljubitelji grozljivk bodo morda presenečeni, ko bodo izvedeli, da Lugosi ni bil njihova prva izbira, ko so v studiu začeli izbirati vlogo vampirskega zlobneža. Lugosi je bil takrat še relativno neznan, zato se je režiser Tod Browning obotavljal, da bi mu ponudil to vlogo. Razmišljali so o številnih uveljavljenih igralcih in se odločili za Lona Cheneya, ki pa je umrl in nadomestil ga je Lugosi. Lugosi je zagotovo pričakoval, da bo z uspehom filma življenje v filmski industriji zanj lažje, a mu vsaj v nekem smislu zvezde niso bile naklonjene. Lik Drakule je bil tako močen, da se je zapisal v celotno njegovo osebnost in od takrat naprej razen lika Grofa v njem nihče ni videl česa drugega. Lugosi je bil v filmu Drakula tako popoln, da tako rekoč ni mogel biti nič drugega.
Ženske so ga oboževale
Če mislite, da so seksi vampirji to postali šele s filmom Somrak, se motite. Bela je bil tako rekoč originalni seksi vampir. Lugosi je ocenil, da so v času, ko je igral grofa na Broadwayu, več kot 97 odstotkov pisem oboževalcev, ki jih je prejel, napisale pravzaprav oboževalke. Leta 1932 je v knjigi za tiskarno Universal zapisal: »Ko sem bil na odru v Drakuli, so moje občinstvo sestavljale predvsem ženske.« Poleg tega je Lugosi trdil, da so večino moških, ki so prišli na njegovo predstavo, tja pripeljale ženske spremljevalke.
Zavrnil je vlogo Frankensteinove pošasti
Drakula, ki je bil prikazan leta 1931, je za Universal hitro postal ena največjih uspešnic leta (nekateri filmski zgodovinarji celo trdijo, da je film rešil studio pred bankrotom). Poleg tega je Lugosi zaradi tega astronomskega uspeha prvič v svoji karieri postal splošno znano ime. Na njegovo žalost pa je kmalu zamudil priložnost, da bi zaigral v še eni uspešnici. Universal je bil zadovoljen z uspehom Drakule, zato je pripravil novo filmsko priredbo Frankensteina Mary Shelley. Lugosi se je zdel izvrstna izbira za vlogo pošasti, vendar je igralec zavrnil ponudbo, ker je imel le malo besed in ker bi ga morali naličiti z debelimi plastmi ličil. Lugosi je menil, da je lik bolj primeren za kakšnega »polomljenega statista« kot za resnega igralca. Ko je superzvezdnik Frankensteina zavrgel, je vlogo dobil takrat malo znani igralec Boris Karloff. Lugosi je kasneje priznal, da je naredil napako, da je zavrnil vlogo, a lahko vidimo, kaj so bile njegove želje. Želel je predstavljati uglajenost in v nekem smislu celo rahločutnost in najverjetneje se mu je zdela vloga Frankensteinove pošasti preveč surova.
Filmski gledalci so Lugosija nazadnje vendarle videli v vlogi trupla z vijačnim vratom v kultni klasiki Frankenstein sreča volčjega moža iz leta 1943. Po nekaterih virih je močno sovražil grlenje, ki ga je moral po scenariju v rednih intervalih spuščati. »Ta krik je najhujša stvar pri tej vlogi. Vsakič, ko ga izustiš, se počutiš kot velik kreten!« se je domnevno pritoževal Lugosi.
Bela Lugosi in Boris Karloff
Pogosto se poroča, da sta bila ikoni grozljivk zagrizena tekmeca, v resnici pa sta Karloff in Lugosi gojila medsebojno spoštovanje – in morda celo naklonjenost drug do drugega. Dinamični dvojec je skupaj igral v petih filmih, od katerih je bil prvi Črna mačka iz leta 1934; Karloff je trdil, da je bil Lugosi na snemanju »sumničav in se je bal, da bi mu Karloff kradel ideje«. »Kasneje, ko je spoznal, da se s takimi neumnostmi ne ukvarjam, sva postala prijatelja,« je v enem od intervjujev dejal Karloff. Med enim od njunih poznejših sodelovanj je Lugosi za javnost povedal, da »sva se smejala moji žalostni napaki in njegovi sreči, kar zadeva Frankensteina«.
A treba je omeniti, da je bil Lugosi vendarle malce nejevoljen, ker je Karloff v vseh filmih, v katerih sta igrala oba igralca, dobil glavno vlogo. Prav tako je nekoč zasebno pripomnil: »Če ne bi bilo Borisa Karloffa, bi lahko bil kralj na trgu grozljivk.« A vendarle velika igralca drug do drugega nista gojila sovraštva, prej nasprotno.
Bela Lugosi je bil velik ljubitelj nogometa
Leta 1935 je bil imenovan za častnega predsednika nogometne lige v Los Angelesu. Kot navdušen navijač je bil redno viden na stadionu Loyola, kjer je občasno brcnil prvo žogo na tekmah, ki so potekale na stadionu. Poleg tega je Lugosi nekaterim madžarskim ekipam doniral sredstva in pomagal financirati nogometni klub Los Angeles Magyar. Ko je ekipa leta 1935 zmagala na državnem prvenstvu, je eden od časopisov zapisal, da se igralci »z državnim pokalom vračajo v grad grofa Drakule«.
Bela Lugosi je bil zagrizen zbiratelj znamk
Lugosijeva četrta žena, Lillian Arch, je trdila, da je Lugosi imel zbirko več kot 150.000 znamk. Ko je leta 1944 odpotoval v Boston, je novinarjem povedal, da namerava obiskati vseh 18 mestnih filatelističnih trgovcev. »Zbiranje znamk,« je izjavil Lugosi, »je hobi, ki vas lahko stane tudi 10 odstotkov vaše naložbe. Vedno lahko prodate svoje znamke z največ 10 odstotki izgube. Včasih lahko celo zaslužite.« Slika Lugosijevega kultnega Drakule se je pojavila na spominski znamki, ki jo je pošta izdala leta 1997.
Kiropraktik ga je nadomestil v filmu Eda Wooda
Če so vsi videli v Lugosiju samo Drakulo, pa je vendarle bila ena izjema. Ob koncu življenja je Lugosi sodeloval pri treh izjemno nizkoproračunskih znanstvenofantastičnih filmih z Edom Woodom, človekom, ki so ga posthumno označili za najslabšega režiserja vseh časov. Bela je verjel, da bosta z Woodom naredila nekaj izjemnega in da se bo vrnil na pota stare slave. Žal je res, da so Woodovi filmi dosegli kulten status, a ne zaradi dobre igre ali dobrih scenarijev, temveč zaradi tega, ker so bili tako slabi, da jih je treba gledati s komičnega stališča.
V transvestitskem filmu Glen ali Glenda? iz leta 1953 Lugosi igra skrivnostnega pripovedovalca, ki daje naključne in nezaželene nasvete, kot je »Pazi se velikega zelenega zmaja, ki sedi na tvojem pragu«. Sledil je film Nevesta pošasti iz leta 1955, v katerem je Lugosi igral norega znanstvenika, ki se na koncu spopade s (sumljivo mlahavo) orjaško hobotnico, ki so jo snemalci ukradli iz konkurenčnega studia. Pozabili pa so ukrasti motor, ki bi poganjal hobotnico, da bi bila videti živa, in tako je Lugosi kar sam premikal lovke in tako poskrbel za enega najbolj bizarno-komičnih momentov v zgodovini filmske umetnosti.
Kmalu je Wood pripravil približno pol ducata zamisli za nove filme, v katerih je igral Lugosi. Nekje spomladi leta 1956 je režiser posnel nekaj hitrih posnetkov igralca, ki se je v vrečastem plašču sprehajal po predmestju, in s tem najverjetneje posnel najbolj ganljiv in gledanja vreden prizor v svoji karieri. To je bilo zadnjič, ko se je zvezdnik pojavil na filmu. Lugosi je umrl 16. avgusta 1956 zaradi srčnega napada; star je bil 73 let.
Tri leta po Lugosijevi smrti je bil ta posnetek zlepljen v kultno klasiko, ki jo je Wood označil za svoj »ponos in veselje«. Film Plan 9 iz vesolja pripoveduje sprevrženo zgodbo o nezemeljskih okoljevarstvenikih, ki novo umrle ljudi spremenijo v morilske zombije. Ker Lugosi očitno ni mogel več igrati svojega lika, je Wood za nekaj dodatnih prizorov najel dvojnika. Na žalost je bil moški, ki je dobil to nalogo – kalifornijski kiropraktik Tom Mason – nekaj centimetrov višji od Lugosija. Da bi zakril razliko v višini, je Wood naročil Masonu, naj se nenehno grbi. Poleg tega je Mason svoj obraz vedno skrival za plaščem.
Belo Lugosija so pokopali v njegovem plašču Drakule
Čeprav je Lugosi zameril dolgoletno tipizacijo, ki je sledila njegovi prelomni vlogi v Drakuli, je zahteval, da ga položijo k večnemu počitku v oblačilu, ki je bilo značilno za grofa. Lugosija so pokopali pod preprostim nagrobnikom na kalifornijskem pokopališču Svetega križa. Še danes je Lugosi za vse ljubitelje grozljivk najboljši Drakula, in čeprav mu je sledilo kar nekaj dobrih igralcev v tej vlogi, pa bi si malokdo upal trditi, da ga je kdo nadigral.
On bi moral biti DrakulaProducenti so za vlogo Drakule sprva izbrali igralca Lona Chaneya, znanega tudi kot hollywoodskega moža tisočerih obrazov. Od leta 1912 do svoje smrti leta 1930 je posnel 157 filmov, od katerih je 100 izgubljenih. Znan je po tem, da je igral v nekaterih legendarnih hollywoodskih nemih grozljivkah, kot sta The Hunchback of Notre Dame in The Phantom of the Opera. V Hollywoodu je zaslovel po tem, da se je znal spremeniti z ličili, zato si je prislužil naziv mož tisočerih obrazov.
