Osamljenost ni nujno vezana na to, da smo sami. Potrebo, da smo sami, lahko poznamo kot naravno potrebo, ko si damo prostor, da se umirimo, povežemo s seboj, premislimo o vsebinah, ki nas bremenijo, si naberemo nove energije.
Občasno se lahko vsi soočamo z občutki osamljenosti, na primer dolgotrajna odsotnost od partnerja, izguba bližnje osebe, dolgotrajna socialna izolacija, ipd. Lahko pa se nas tovrstne situacije dotaknejo globje in v nas prebudijo občutenja osamljenosti, katerih izvor je v naših zgodnjih odnosih. V kolikor smo v zgodnjem otroštvu imeli izkušnjo čustveno odsotnih, nestabilnih, hladnih staršev, potem lahko znotraj sebe v odraslem obdobju življenja doživljamo globoke občutke samosti, osamljenosti, praznine, žalosti, zapuščenosti, nevrednosti, četudi smo obdani z ljudmi, ki nas imajo radi. Le-teh se lahko sramujemo, se zaradi njih krivimo in od njih bežimo v socialna omrežja in druge odvisnosti.
Pasivno ostajanje in zanikanje občutkov osamljenosti, le te poglablja, nas odmika od sebe, družbe in dolgoročno vplivajo tako na naše psihično kot telesno zdravje.
Priznati si občutke osamljenosti in si poiskati strokovno pomoč je prvi korak na poti k razvijanju pristnega notranjega odnosa do sebe in svojih potreb ter vzpostavljanje bolj zdravih medosebnih odnosov.
Več o psihoterapiji kot priložnosti za predelavo občutkov osamljenosti si lahko preberete na:
https://www.sabina-psihoterapija.si/psihoterapija/
