29. novembra 1980 je mestece Duncan na kanadskem otoku Vancouver prizadelo “neurje stoletja”, ki je ruvalo drevje, poplavilo ulice in razdejalo strehe na nekaterih hišah. Hiša Grace in Jima Taylorja je neurje dobro prestala, ko pa sta se Grace in Jim zjutraj odločila, da bosta vseeno preverila, če jo je neurje le morda poškodovalo, ju je na vratih čakalo nenavadno sporočilo sina Grangerja.
"Draga mati in oče, Odšel sem, da bi se vkrcal na krov vesoljske ladje, saj so mi ponavljajoče se sanje razkrile, da bom odšel na 42-mesečno medzvezdno potovanje in raziskovanje obsežnega vesolja, nato pa se bom vrnil. Zapuščam vama vse svoje premoženje, ker ga ne bom več potreboval. V pomoč naj vam bodo navodila v moji oporoki. Rad vaju imam, Granger."
Na hrbtni strani sporočila je bil ročno narisan zemljevid, na katerem je bila narisana pot do gore Waterloo, kamor je, tako sta domnevala starša, Granger odšel. Grace in Jim sta seveda takoj preverila, ali je 32-letni Granger, Gracein sin iz prvega zakona, še v sobi. Ni ga bilo. Tudi poizvedovanje v okolici ni prineslo nobenih informacij. Granger je izginil.
Obseden z mehaniko in Nezemljani
Granger Taylor je bil v Duncanu v Britanski Kolumbiji znan po tem, da je bil navdušen mehanik. Introvertirani fant je pri 13-ih letih zapustil šolo in postal vajenec pri sosedu mehaniku, kjer se je podučil o vozilih in njihovem notranjem delovanju. Leto kasneje je na posestvu svojih staršev odprl mehanično delavnico, v kateri je najraje popravljal stroje in vozila, nad katerimi so drugi že dvignili roke.
Meščani pa so vedeli tudi, da je Granger obseden z vesoljem, Nezemljani in neznanimi letečimi predmeti. Nad njimi se je navdušil, ko je bil star 21 let, ko so uslužbenci in pacienti tamkajšnje bolnišnice poročali o tem, da so videli pristati NLP in tudi Nezemljane, ki naj bi se sprehajali po okolici. Granger je v svojem navdušenju opravil licenco za pilota, potem pa sklenil, da bo sam zgradil vesoljsko plovilo, s katerim bi poletel v vesolje. Naredil je tudi radijsko postajo, s katero je želel komunicirati z vesoljci. To mu sicer ni uspelo, vendar pa je svojim prijateljem povedal, da z Nezemljani telepatsko komunicira v sanjah. Pri tem naj bi mu razkrili skrivnosti pogona za njegovo vesoljsko plovilo. Oktobra 1980 je Granger prijateljem tudi zaupal, da ga bodo odpeljali na potovanje, ponj pa naj bi prišli med močno nevihto, ki bi bila samo krinka za njihov prihod. Nekateri prijatelji so Grangerju verjeli, drugi so bili skeptični. Vendar pa, ko je Granger po “neurju stoletja” resnično izginil, so mnogi začeli verjeti, da njegove besede vendarle niso samo domišljija.
Družina ga je čakala 42 mesecev
Družina Taylorjevih je še isti dan, ko je Granger izginil, sprožila iskalno akcijo, da bi gaizsledili in pripeljali domov. Vendar o njem ni bilo sledu, prav tako ne o njegovem tovornjaku. Izginotje so prijavili policiji, ki pa pri iskanju prav tako ni bila uspešna. Na koncu se je družina odločila, da bo počakala 42 mesecev, ki jih je Granger omenil v sporočilu. Celo zadnja vrata svojega doma so pustili odprta za primer, če bi se vrnil, vendar se to ni zgodilo. 29. junija 1983, ko naj bi se Granger vrnil, so celo vsi čakali pred hišo na vesoljsko ladjo, vendar se ta ni nikoli pojavila.
Nenavadna najdba po šestih letih
Marca 1986, skoraj šest let po Grangerjevem izginotju, so gozdarski delavci našli nekaj metrov širok krater blizu gore Provost, v bližini Duncana. Med ostanki eksplozije, ki je ustvarila krater, so našli delce človeških kosti, oblačil in kosov neznanega vozila. Ne da bi preverili DNK, so se oblasti odločile, da so posmrtni ostanki Grangerjevi, do eksplozije pa naj bi prišlo, ker je Granger v svojem tovornjaku redno hranil dinamit. Pa tudi Grangerjeva mama je prepoznala enega od kosov oblačil kot sinovega. Poleg tega so se spomnili tudi na izjave prič, ki so povedale, da so med neurjem novembra 1980 slišale zelo glasen hrup, ki bi lahko bil eksplozija, čeprav bi seveda lahko šlo tudi za udar strele. Na podlagi najdbe so oblasti Grangerja razglasile za mrtvega.
"Ni pravi tovornjak, pa tudi za kosti ne vedo, čigave so"
Grangerjev mladostni prijatelj Robert Keller pa ne verjame, da je Granger tisto noč umrl v eksploziji. “Bil je prepameten, da bi se mu zgodila takšna nesreča. Znal je ravnati z eksplozivi, v bistvu je bil strokovnjak,” trdi Keller. “Varnost je bila njegova prioriteta številka ena. Teorija o nesreči ali samomoru zame ni sprejemljiva," dodaja.
Dvomi tudi o verodostojnosti dokazov. "Policija pravi, da je bil tovornjak, ki so ga našli, modre barve, vendar je bil njegov tovornjak rožnat. To vem, saj sem mu ga pomagal barvati,” pravi Keller. “Kar so našli na gori, ni bil Grangerjev tovornjak. Prav tako pa nimajo najmanjšega pojma, ali so bile kosti Grangerjeve ali ne." Vendar pa Keller verjame, da Grangerja verjetno nikoli več ne bo videl. “Karkoli se je že zgodilo, nikoli ne bomo vedeli, kaj je bila resnica,” pravi Keller.
Resnico so poskušali odkriti tudi v dokumentarnem filmu o Grangerju Tayloryju, vendar do zaključkov niso prišli. Ostale so domneve, ki puščajo vrata odprta za mnoge interpretacije - od nesreče, samomora do resničnega odhoda v vesolje tiste nevihtne noči.
