Naše prehranjevalne navade so se skozi stoletja drastično spremenile, tako pri hrani, ki jo uživamo, kot pri načinu uživanja. Večina nas na primer meni, da so zajtrk, kosilo in večerja zelo pomembni obroki, ki jih ne smemo izpustiti, a Rimljani na to niso gledali tako in so se držali le enega velikega obroka opoldne. Vse drugo je veljalo za požrešnost, nihče pa ni želel biti požrešnež.
V srednjem veku se je to nekoliko spremenilo, saj sta postala običajna dva obroka na dan - kosilo opoldan in večerja zvečer. Precej pogosti so bili tudi prigrizki in malice, čeprav predvsem med meščani in tistimi, ki so opravljali fizično delo.
Po nekaterih virih je cerkev zajtrk obravnavala kot slabost in obliko požrešnosti. In medtem ko so si višji sloji lahko privoščili izpustiti zajtrk, si delavci in delavke tega niso mogli privoščiti.
NEKOČ IN DANES
Čeprav se srednjeveška hrana ni tako zelo razlikovala od jedi, ki jih jemo danes - kruh, kaša, testenine in zelenjava za revne ter meso in začimbe za bogate -, se je način priprave hrane pogosto močno razlikoval od današnjega.
Če prelistamo knjigo receptov iz srednjega veka, se bomo najverjetneje nad predlaganimi jedmi zgrozili. Zdi se, da so bili pečeni labodi, pavi, ježki in celo mačke zelo priljubljeni pri plemstvu.
V tistih časih je hrana predstavljala tudi pomemben vir zabave za bogate, saj je bilo njihovo življenje precej počasno in dolgočasno. Tako so stregli na primer pečene pave, okrašene z lastnim perjem, in “žive pite”, ki so vsebovale žive žabe, ki so skakale iz nadevanega peciva in zabavale goste.
BOBRI
V srednjem veku so verjeli, da so bobrovi repi "hladni", zato so jih lahko jedli ob postnih dneh. V 17. stoletju pa v postnih dneh ni bil več dovoljen le rep, ampak celoten bober. Ko je quebeški škof svoje nadrejene vprašal, ali lahko njegova župnija ob petkih med postnim časom jé bobre, je cerkev izjavila, da jih res lahko, saj je bober zaradi dejstva, da je odličen plavalec, dejansko riba.
LABODI
V 14. stoletju je bil pečen labod prava poslastica. Pripravljali so ga na dva načina. Bodisi so kuhano labodje drobovje zmleli s kruhom, ingverjem in krvjo ter ga začinili s kisom, ali pa ptico prerezali vzdolž, ji odstraniti kožo in jo spekli na ražnju. Pri slednjem so pečeno ptico ponovno oblekli v kožo in perje, nato pa postregli gostom.
MAČKE
Dan danes nekaj nedopustnega in odvratnega, nekdaj pa le en od receptov v kuharski knjigi. Kako so pripravili pečeno mačko? Po nekem srednjeveškem receptu ji najprej odrežemo glavo in jo zavržemo, "ker ni za jesti, saj pravijo, da bo tisti, ki bo jedel možgane, izgubil razum in razsodnost". Nato mačko razrežemo in očistimo. Na tej stopnji je mačka skoraj pripravljena za peko, a ne popolnoma, saj jo moramo najprej za dan in noč zakopati v zemljo. Pečenega mačka so nato postregli tako, da so ga namočili v juho in česen.
POJOČA KOKOŠKA
Še en tistih receptov, ki je bil ustvarjen predvsem z mislijo na zabavo gostov ob večerji. Pojočo kokoško so pripravili tako, da so ptici na vrat navezali tekoče srebro in žveplo v prahu, zaradi česar je piščanec, ko so ga segreli, zvenel, kot da poje. To pa ni edini takšen recept… izjemno priljubljeni so bili tudi pujsi in ribe, ki so bruhale ogenj. Bombaž so namočili v alkohol in ga nato prižgali v ustih živali.
OVČJI PENIS
Ovčji penis je bila precej nenavadna srednjeveška jed, ki so jo pripravili tako, da so ga oprali in očistili, nato pa nadevali z rumenjaki desetih jajc, žafranom, mlekom in maščobo. Vse skupaj se je nato skuhalo, pražilo in potreslo z ingverjem, cimetom in poprom.
JEŽKI
Ježi se nam danes morda zdijo malo verjeten vir prehrane, tudi zaradi svojih bodic. Vendar njihovo ostro orožje ni odvrnilo odločnih srednjeveških kuharjev, ki so pečenega ježa pripravili tako, da so mu prerezali grlo, ga izdolbli in ga nato zrezali kot kokoš. Ježe so nato spekli, vendar šele potem, ko so jih stisnili v brisačo, da so se osušili, in jih postregli s kamelino omako ali zavili v pecivo. Nasvet: če želite speči ježa in se ta noče razviti iz svojega obrambnega položaja, ga preprosto položite v vročo vodo. Vsaj tako piše v knjigi receptov.
ŽIVE KOKOŠI
Srednjeveške večerje so bile same po sebi predstava. Ljudje so se pri mizi radi zabavali, zato so srednjeveški kuharji dobili idejo, da bi postregli žive živali, ki bi bile na prvi pogled videti mrtve, a bi se po serviranju razbežale. Najbolj pogosto so tako servirali piščanca, ki so ga živega oskubili v vreli vodi in pokrili z glazuro, da je bil videti, kot da bi bil pečen. Ko je piščanec v kuhinji zaspal, so ga skupaj z drugimi jedmi prinesli na mizo. Ko je prišel čas, da bi piščanca razkosali, je pobegnil, začel teči po mizi in ustvaril pravi kaos - ki je gospodo izjemno zabaval!
