Prvi dežniki niso imeli nič skupnega z dežjem, ampak s soncem, zato so se imenovali senčniki. V zgodnjih civilizacijah so bili simboli bogastva in ugleda, rezervirani zgolj za tiste redke posameznike na vrhu družbene lestvice. Tisočletja stari ostanki iz Asirije, Egipta, Perzije, Indije in Kitajske prikazujejo služabnike, kako z dežniki delajo senco vladarjem.
Takrat (in še dolgo po tem) zagorelost kože ni bila v modi in porjaveli so bili samo kmetje in sužnji od garanja pod svobodnim soncem. V antični Grčiji in Rimu so bili senčniki popularni predvsem med bogatimi ženami ter pri verskih obredih, moški so se jim izogibali. Po propadu Grkov in Rimljanov pa lahko že govorimo tudi o dežnikih, ki jih je v Evropi popularizirala cerkev. Prva pisna omemba na stari celini naj bi bila iz leta 800, ko je opat Alkuin iz Toursa salzburškemu škofu Arnu poslal darilo, »ki bo ščitilo tvojo častitljivo kožo pred dežjem«.
Za frajerje cenejši kot kočija
Pozneje, v času industrijske revolucije, so dežnike začeli množično izdelovati v Veliki Britaniji. Bili so veliki, težki in nerodni. Ko so bili mokri, jih je bilo zaradi naoljene svilene ali platnene prevleke, špic in ročajev iz trstičja ali kitove kosti težko odpirati, pogosto so tudi puščali. Pa vendar jepriljubljenost rastla, saj je bilo med frajerji tistega časa ceneje nabaviti dežnik, kot pa najeti kočijo, da nisi potoval v dežju. Povečalo se je število dežnikarjev in njihovih delavnic, iznajditelji pa so se posvetili izboljšavam dizajna. Konec tridesetih let 19. stoletja je Nemec Hans Haupt izumi zložljivega, vse ostalo je, kar se tiče praktične rabe, zgodovina.
Na vrhu seznama izgubljenih predmetov
Danes senčnike večinoma uporabljajo gostinci in turisti na plažah, dežniki pa so potrošna roba, ki kraljuje na seznamih izgubljenih predmetov. Največ dežnikov danes izdelajo na Kitajskem, od koder prihajajo tudi prve pisne omembe. In zakaj bi bilo vredno danes popraviti uničen dežnik, ko pa lahko za drobižkupimo novega? »Iz več razlogov. Dobila sem ga za darilo, kupila sem ga na drugem koncu sveta ali pa za prvo plačo, všeč so mi barve, mi paše k tej torbici, mi gre v žep, je ogromen in čudovit ... Imamo cel kup razlogov. Potem pa imamo še okoljevarstvenega,« pravi Marija Lah, ki ima na Trubarjevi ulici v Ljubljani popravljalnico dežnikov in senčnikov ter je poleg Tomaža Jenka v Kranju še edina, ki se s tem ukvarja v Sloveniji.
Od »metle« do tehničnega direktorja
Z obrtjo je leta 1966 začel njen oče, ki je po drugi svetovni vojni kot 13-letni deček prišel s Hrvaške v Slovenijo, sam, nepismen, »gol in bos«. Po šolanju je pristal v tovarni Dežnik v Šiški, ker so ravno rabili vajence. »Imel je enega zelo natančnega, nekateri so rekli tečnega mojstra, ki je v mojem očetu videl delovnega in poslušnega fanta. Od metle se je oče potem počasi povzpel do tehničnega direktorja. Tam se je naučil celoten proces izdelovanja dežnikov. Vendar, kot je rad poudaril, ni zaslužil niti za sol,« pojasnjuje Lahova. »Na Gornjem trgu pa mu je en starejši gospod, ki je odhajal v pokoj, obljubljal lokal, da bo lahko na svojem, vendar iz tega ni bilo nič, samo besede. Potem je našel ta prostor na Trubarjevi, se zakreditiral do neba in ga kupil. Ko je prišel na občino, da bi pridobil obrtniško dovoljenje, pa mu je uradnica rekla, da so že štirje dežnikarji v Ljubljani in da še enega ne potrebujejo. On ji je potem odvrnil, da je prostor že kupil in jo vprašal, kaj naj naredi zdaj. Uradnica mu je odvrnila, da če je tako, pa naj mu bo. In ta »naj vam bo« sem danes jaz, še zmeraj tu,« pojasnjuje Lahova.
Kombinacija fine mehanike in šiviljstva
Očetu, ki mu je pešal vid, je priskočila na pomoč pred tridesetimi leti, po izobrazbi je sicer učiteljica predšolskih otrok. »Oče je imel sivo mreno in v tistih časih si moral biti že skoraj slep, da so te operirali. Rekel mi je, draga moja hči, ali prideš k meni, ali pa zaprem,« je pojasnila. Za dežnikarski posel rabiš dober vid, čeprav lahko menda veliko narediš tudi na otip. »Ampak kovice so tako majhne pa tudi za šivanje rabiš dober vid. Dežnikarstvo je kombinacija fine mehanike in šiviljskega poklica,« pravi Lahova. Ko popravlja dežnik, ne gleda na uro. »Tudi če mi gre kaj zelo na živce in zelo nagaja, sem se v življenju naučila, da dežnik odložim, ga pustim, da se ‘tensta’, in ga naslednji dan spet vzamem v roke. Druga energija, druga volja, včasih se dežnik hitro vda, včasih ga je pa treba malo dlje ‘peglati’,« pojasnjuje. Iz tistih res redkih, ki jih ne uspe popraviti, izdela nakupovalne vrečke.
Najboljša reklama je dež
Svoj poklic dojema kot uslugo stranki. »Gre za uslužnostno obrt, že beseda pomeni, da vam delam uslugo, čeprav vi meni plačate to uslugo. In iz tega izhajam, če sem tukaj, da vam nekaj naredim, neko uslugo, se bom za to potrudila. Res pa je, da moram na koncu meseca plačati položnice, tudi napolniti hladilnik.« Koliko jih popravi na leto, ne ve. »Odvisno od dežja,« poudarja. Večina njenih strank je iz Ljubljane, so pa tudi od drugod, med njimi tudi znani obrazi. »So politiki, so estradniki, vse vrste ljudi, ampak jih ne bi izpostavljala, bog ne daj, saj veste, kako je danes s tem,« je zaključila v smehu.
