Po manj kot letu vladanja na lepotnem prestolu so za njo izginile medijske sledi, a je vsa ta leta trdo garala. Zgradila si je osupljivo kariero – po študiju in nadaljevanju atletske kariere na Havajih in v San Diegu ter magisteriju v Budimpešti se je kalila na različnih področjih. Veliko truda je bilo potrebnega, preden je postala delegatka Evropske unije za razvojne projekte, s katerimi izboljšujejo življenje milijonom ljudem po vsem svetu. Za vedno pa sta jo zaznamovali večletni misiji v Nepalu in Afganistanu. Slednjega so morali z evropskimi sodelavci zaradi varnosti zapustiti aprila, ko prebirate tole zgodbo, pa je Natalija že na poti v Afriko, kjer bo naslednja štiri leta delovala v Ruandi.
Natalija se vse življenje podaja na nepoznana pota, kjer je, sploh na začetku, veliko neudobja. »Vendar te ravno to porine naprej. Ko je vse lepo in mirno, si zaziban v coni udobja in ne napreduješ,« je prepričana. Trdno verjame, da imamo vajeti svojega življenja v svojih rokah; od nas je odvisno, kakšne odločitve bomo sprejeli, kako ukrepali. Njo so starši od nekdaj vzgajali, da je treba imeti cilje in jih uresničevati. Tako ji ni bilo nikoli težko slediti svojim sanjam. Ko se je zaljubila v atletiko, so bili vožnje na treninge in trdo delo zanjo samoumevni. V gimnaziji se je vsak dan vozila 40 kilometrov v šolo, pa še deset na treninge v vsako smer. Bila je hitrejša od vrstnikov, dosegla državni rekord, a to še ni pomenilo dobrih pogojev za treniranje. »Kljub temu da sem pri 18 dosegala svoje najboljše rezultate, izenačila državni rekord v peteroboju, nisem imela pogodb s sponzorji, obenem pa se pri nas od atletike težko živi. Zato sem se odločila, da pridobim malo več pozornosti in finančno pomoč. Tudi trener Lado Mesarič me je spodbujal, da sem se prijavila za miss športa in tako predstavila klub in atletiko. To mi je uspelo, prišlo je nekaj financ. Obenem pa sem človek, ki verjame v znanje in izobrazbo, in tako sem izvedela za možnost študija v Ameriki.«
Peklenski Havaji, rajska Kalifornija
»Po maturi mi je uspelo dobiti štipendijo na veliki državni univerzi na Havajih, na kateri je bilo kar 30.000 študentov. Tam sem ugotovila, kako pomembno je, da imaš ob sebi prave ljudi, ki te podpirajo in ti stojijo ob strani. Na Havaje sem prišla kot odličnjakinja z državnim rekordom ter silno željo po treningih in tekmovanjih. Vendar sem naletela na trenerko, ki je bila čisto brez posluha za svoje atlete. Tri leta sem zdržala, se vmes večkrat poškodovala in poskušala zdržati njene brutalne treninge. Zame so bili rajski Havaji dokaj peklenski. Bila sem že čisto obupana, nisem več zmogla in sem se povezala z zasebno univerzo v San Diegu, ki sprejme 'samo' tri tisoč študentov. S svojimi športnimi rezultati kljub poškodbam in akademskimi uspehi sem jih uspela prepričati, da sodim v njihovo ekipo, in potrdili so mi štipendijo. V Kaliforniji je bilo rajsko – profesorji so podpirali študente, lahko s(m)o imeli bolj oseben odnos, diplomirala sem summa cum laude. Izjemna pa je bila tudi moja izkušnja, ko sem med študijem živela pri 92-letnem gospodu, ta je postal moj najboljši prijatelj in vir modrosti,« pripoveduje. Za srečo v nesreči se je izkazalo, da ni stavila samo na atletiko, temveč tudi na študij, saj se je morala zaradi poškodb (za njo so operacija in številne pretrgane mišice in vezi) posloviti od treningov in tekem. Vrnila se je v Evropo, a ne domov, temveč je vpisala magisterij iz mednarodnih odnosov in evropskih študij na mednarodni univerzi v Budimpešti. Nad madžarsko prestolnico je bila navdušena, saj je tam izredno živahno mednarodno okolje, živela je v središču mesta, pa še do Slovenije so le tri ure vožnje, kar je bilo v primerjavi s prej, ko jo je od staršev in sorodnikov ločevalo nekaj morij, zelo praktično.
Med tisoči so izbrali njo
»Na res zgoščenem študiju sem ostala eno leto. Po uspešnem zaključku sem se vrnila v Slovenijo in med drugim opravljala pripravništvo na predstavništvu Evropske komisije v Ljubljani. A ko sem začela iskati redno zaposlitev, sem ugotovila, da večja mesta ponujajo več možnosti, in se vrnila v Budimpešto, tam sem našla službo v ameriškem podjetju, ki se ukvarja z organiziranjem selitev po vsem svetu. Veliko sem potovala, nad čemer sem bila od nekdaj navdušena, pa tudi trdo delo mi ni bilo nikoli v breme. Nabrala sem si veliko znanja, ki mi pride še zdaj zelo prav, pa tudi tisti občutek, da se znam znajti ne glede na to, na kateri konec sveta grem, in si urediti življenje. Takrat se mi še sanjalo ni, kako prav mi bo to prišlo,« pravi Natalija, ki je po štirih letih dela v zasebnem podjetju začutila, da si želi ljudem pomagati na drugih ravneh, tistim, ki to res najbolj potrebujejo. Zasledila je program Evropske unije za usposabljanje mladih strokovnjakov na delegacijah Evropske unije in se prijavila.
»Iz vsake države EU izberejo po dva mlada človeka, enega za politično udejstvovanje, drugega pa za razvojno sodelovanje. Odločila sem se za slednje. Pošteno sem se morala potruditi, da sem prišla zraven, saj se na določena delovna mesta prijavi tudi po tisoč kandidatov, ti pa greš iz enega kroga v drugega. A mi je uspelo in Evropska unija me je napotila v Nepal. Ljubša bi mi bila Latinska Amerika, a vseeno sem hvaležna za to izkušnjo. Nisem si sicer zagotovila stalne zaposlitve, prišla pa sem korak bližje svojim ciljem in potrebnim izkušnjam.«
Ognjeni krst pod streho sveta
V Nepalu je preživela dve leti. Bila je pripravniška vodja, odgovorna za razvoj projektov EU v tej azijski deželi. Nadzirala je njihovo izvajanje in implementiranje, veliko časa preživela na terenu, obiskovala zakotne himalajske vasice. »Tam sem dobila potrditev, da si to želim delati, pomagati ljudem k boljšim pogojem za življenje. Nepal je bil prva država, v kateri sem živela, ki nima zahodnjaških, krščanskih korenin in načina življenja, temveč je osnova družbe hinduizem. Še zlasti me je pretresel status žensk v tamkajšnji družbi, predvsem med menstruacijo in po porodu, saj so takrat povsem izključene iz socialnega življenja. Verjamejo, da so nečiste, in jih zapirajo v hleve, da ne bi 'okužile' drugih. Povsem drugačen je tudi njihov pogled na človeško življenje, živijo in delujejo po kastnem sistemu, očitna je diskriminacija ljudi na podlagi kaste, barve kože ... Če prihajaš iz nizke kaste, boš le težko zlezel kam gor in imel pravice. Katmandu je simpatično, ampak tudi veliko, kaotično, hrupno in umazano mesto, v katerem ni čutiti prave himalajske energije. Čisto drug svet pa je podeželje, kjer živijo res topli in srčni ljudje, ki bi ti dali vse, narava je prečudovita. Uspelo mi je celo iti na nekaj trekingov. Obljubila sem si, da se bom v Nepal še vrnila,« pripoveduje sogovornica, katere čisto posebna stopnička v karieri je bil Afganistan.
Ko je slovenska karantena prava svoboda!
Nekaj jo je vleklo, kljub temu da država ni bila na vrhu spiska njenih želja, saj se je zavedala nevarnosti, ki tam pretijo. Vendar ji je težko delo pod posebnimi pogoji odprlo vrata dolgoročne kariere pri EU. »V Afganistanu sem bila skoraj dve leti. Država že pred zadnjimi dogodki ni bila varna, nenehno nam je nad glavo visela nevarnost napadov raznih ekstremističnih skupin. Ti so bili pogosti, od raketnih, avtomobilskih bomb; ves čas je pretilo, da se bo zgodilo nekaj slabega. Bivali smo v strogo varovanem kampu, nisem imela prave svobode, nikoli nisem smela sama po ulici, temveč v oklepnem vozilu, oblečena v neprebojni jopič. Že prej je bila situacija daleč od dobre, vendar se je zdelo, da se nekdanja vlada trudi v pravo smer – trudili so se v vse projekte vključevati ženske, vlagali v zdravstvo, izobraževanje, se zavzemali za varovanje človekovih pravic ... Nihče si ni mislil, da se bo vojska brez boja predala talibanom,« pripoveduje Natalija, ki je v teh dveh letih doživela nekaj napadov raket nad kampusom, nekajkrat so bežali v zaklonišče ...
Vendar so zdržali vse to in poskušali delati po svojih najboljših močeh. Seveda se je kot ženska počutila neenakopravno. Na sestankih (na glavi je imela ruto) so njeni moški kolegi dobili vso pozornost, njo pa so komaj zaznali. Nekaj odzivov je bilo tudi pozitivnih, a se je občutilo, kako malo spoštovanja je do žensk, ne glede na to, da je bila predstavnica Evropske unije kot donatorja finančne pomoči. Na sestankih je bilo malo žensk, tiste, ki pa so bile, so se šolale v tujini in si upale zastaviti svoj glas. Natalija ne želi ugibati, kako bo s to državo v prihodnje. Njih so evakuirali že aprila, ko so se začele razmere zaostrovati. »Odtlej sem delala od doma, in po v Afganistanu, kjer smo delovali po 24 ur na istem mestu in z istimi ljudmi, ko ne moreš nikamor, le malo lahko telovadiš, da ohraniš zdravo glavo, se mi je zdela karantena v Sloveniji pravi raj! Lahko sem šla v naravo poleg naše hiše, pa v trgovino, k zdravniku ...« Zdaj je v skrbeh za svoje sodelavce v Afganistanu – domačine, s katerimi so sodelovali in se jim ne obeta nič dobrega. »Komercialni leti so prekinjeni, z evakuacijskimi letali poskušamo zahodnjaki spraviti iz države svoje ljudi, pa tudi Afganistance, ki so sodelovali z nami, saj so v nevarnosti. Meje so zaprte, razen v kakšni povezavi z vojaškim letalom ni mogoče potovati,« pripoveduje. Kljub temu da jo skrbi za sodelavce, pa je pred njo že nova naloga.
Znova na misiji
»Moje delo je takšno, da moraš biti pripravljen vsakih nekaj let spakirati svoje življenje in oditi z novo delegacijo. Tokrat se selim v Ruando. Kljub zahtevnosti me to delo veseli, lahko naredimo veliko za ljudi, ki potrebujejo pomoč, in izboljšamo pogoje za življenje. Mi, Slovenci in Evropejci, smo obkroženi z vsem udobjem in si ne predstavljamo, kako živijo ljudje, ki nimajo cest, vodovoda, dostopa do šole, niti redne in zdrave prehrane. Pomoč je potrebna, a tako, da njih naučimo, kako naj poskrbijo zase, in to s spoštovanjem njihove kulture. Nekaj časa se še vidim v tem delu. Zdaj prvič odhajam v Afriko, to bo 57. država, ki jo bom obiskala, in peta, v katero se bom preselila. Radovedna sem, kakšne izkušnje si bom nabrala tam. Dober občutek pa je, da pomagaš. Sama za polnjenje baterij potrebujem naravo, šport in glasbo, predvsem pa svoje najbližje. To ne pomeni, da se moramo nujno videti osebno (z domačimi in prijatelji se od enkrat do dvakrat na leto, ko pridem v Slovenijo, z drugimi prijatelji po svetu pa na spletu), temveč je dom v tvojem srcu, poskrbeti moraš, da odnosi ostanejo trdni in urejeni, četudi so med nami tisoči kilometrov, z rednim stikom ter iskreno in toplo komunikacijo. Zavedaš se njihove podpore in si hvaležen zanjo, pa zdržiš tudi tisto najteže, kar pride,« je modra Natalija, ki jo je odtlej, ko je vladala na lepotnem prestolu, življenje popeljalo v čisto drugo smer.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
