19. septembra 1991 sta nemška turista, Helmut in Erika Simon hodila po planinski poti na vzhodnem grebenu gore Fineilspitze v Ötzalskih alpah, na meji med Avstrijo in Italijo, 3.210 metrov nad morjem. Nenadoma sta v zaplati napol staljenega ledu opazila nenavadno "stvar". Ko sta prišla bližje, sta ugotovila, da gre za človeško truplo. Najprej sta pomislila, da gre za kakšnega nedavno umrlega planinca, ker je bilo truplo na prvi pogled dobro ohranjeno. Ko sta o tem obvestila policijo, ti pa mrliškega oglednika, je slednji že ob prvem pogledu ugotovil, da je truplo precej starejše. Potem so mumificirano truplo prevzeli antropologi in arheologi in najprej ocenili, da je staro vsaj 4.000 let. Ko so izvedli natančnejše preiskave, so ugotovili, da je moški, ki so ga medtem poimenovali Ötzi, umrl okoli med 3.100 in 3.400 pred našim štetjem. Dolgo časa so se ubadali s skrivnostjo, na kakšen način je umrl, na koncu pa ugotovili, da je šlo za zločin. Ötzi je bil ubit s puščico.
Ob mumificiranem truplu so našli veliko stvari, ki jih je Ötzi imel s seboj. Tako njegovo obuvalo, slamnati površnik, pa oblačila iz živalskih kož, kapo iz medvedje kože, pa tudi bakreno sekiro in nož, ter tok s puščicami. V njegovem želodcu so našli ostanke jagodičevja, zrn ječmena, pa tudi divjačinskega (gamsovega) mesa.
Kasneje so s sodobno tehnologijo naredili tudi rekonstrukcijo njegovega obraza. Danes menijo, da je Ötzi bil v času smrti star okoli 45 let, da je imel globoko posajene rjave oči, izrazite ličnice in da je nosil brado.
Ena izmed njegovih posebnosti so bile tetovaže, ki so jih odkrili kar 61 - večinoma črte, široke od 1 do 3 mm in dolge od 1 do 4 cm, razporejene v 19 skupin. Ker so na mestih, ki ustrezajo položaju tetovaž na Ötzijevih kosteh našli degenerativne spremembe, menijo, da so s tetoviranjem tedanji zdravilci moškemu želeli pomagati z nekakšno akupunkturo ali akupresuro. Ötzi je tudi najstarejša doslej odkrita mumija s tetovažami.
Zanimivo je tudi, da Ötzijevi genetski sorodniki živijo še danes. Znanstveniki so pri preučevanju njegovega dednega materiala in primerjavi le-tega z genetskim vzorcem ljudi, ki še danes živijo na tem območju, ugotovili, da na avstrijskem Tirolskem živi vsaj 19 ljudi, ki so mu genetsko sorodni. Genetske vzorce so pridobili od prostovoljnih darovalcev krvi iz Tirolske.
Sedem sumljivih smrti - prekletstvo?
Nekateri pa trdijo, da Ötzijeva mumija, ki je razstavljena v južnotirolskem arheološkem muzeju v Bolzanu v Italiji, nosi s seboj prekletstvo, tako kot naj bi to veljalo za nekatere mumije egipčanskih faraonov, pa tudi druge.
To naj bi dokazovale smrti, povezane z ljudmi, ki so bili z Ötzijem "pobliže povezani".
Rainer Henn je bil tisti, ki je Otzijevo truplo položil v vrečo za prenašanje trupel. Leta 1992, leto dni po najdbi, se je odpravljal na neko konferenco, kjer naj bi predaval o Ötziju. Na cilj ni prišel. Umrl je v prometni nesreči. Velja za prvo žrtev "Ötzijevega prekletstva".
Kurt Fritz, ki je vodil prvo raziskovalno skupino, ki je prišla na najdišče Ötzijeve mumije, je umrl dve leti po najdbi. Zasul ga je snežni plaz.
Prekletstvo je čakalo nekaj let, potem pa je leta 2004 Ötzijev Helmut Simon, ki je skupaj z ženo našel mumijo, izginil v Alpah. Reševalci ga iskali osem dni. Ko so ga našli, se je izkazalo, da je sicer izkušeni hribolazec padel 300 m globoko v prepad in umrl.
Samo nekaj ur po Simonovem pogrebu je za posledicami srčnega infarkta umrl tudi vodja reševalne skupine, ki ga je osem dni iskala, Dieter Warnecke.
Največji poznavalec Ötzija, raziskovalec Konrad Spindler, v prekletstvo ni verjel. "Mislim, da gre za goro neumnosti. Naslednje, kar boste rekli, bo to, da sem zdaj jaz na vrsti," je dejal potem, ko je umrl Helmut Simon. Pravzaprav je bilo res. Spindler je leta 2005 umrl za posledicami multiple skleroze.
Rainer Hölz je bil tisti, ki so mu dovolili, da je posnel Ötzijevo najdbo, potem pa je o tem naredil štiri ure dolg dokumentarec. Nedolgo potem, ko je bil film končal, je umrl za tumorjem na možganih.
Tom Loy je bil prvi, ki je namignil, da je Ötzi morda umrl nasilne smrti. Na njegovih oblačilih in orodju je namreč odkril ostanke različnih tipov človeških krvnih skupin. Ironično, sam je umrl za redko krvno boleznijo, ki mu je niso odkrili, vse dokler se ni začel ukvarjati z Ötzijem.
Seveda tisti, ki v prekletstvo 5.300 let stare mumije ne verjamejo, poudarjajo, da je to zgolj slučaj. V najdbo, raziskave in muzejsko hrambo Ötzijeve mumije je bilo navsezadnje vključenih na stotine ljudi. Smrt sedmih izmed njih v relativno kratkem času je tako nekaj, kar bi navsezadnje lahko pričakovali.
Vendar ... Kaj pa če le ni samo naključje?
