Stoletja smo vse tisto, za kar nismo našli pojasnila, imenovali paranormalno – od strel in potresov do duhov in vampirjev. Vendar je znanost od takrat kar precej napredovala. Mislite, da ste videli duha? Verjetno ste preutrujeni. Ste slišali razumljive besede, če ste pesem predvajali nazaj? Veliko bolj verjetno je, da vaši možgani obupano iščejo obrazce, da bi resničnost lahko pospravili v njim razumljive predale. Za nenavadne pojave skoraj vedno obstaja preprosta in vsakodnevna razlaga.
ČLOVEŠKA PODOBA NAD POSTELJO
Ste se kdaj prebudili sredi noči in z grozo zagledali neko človeško podobo, ki se sklanja nad vašo posteljo, potem pa le trenutek za tem spoznali, da gre za kup obleke, ki je niste pospravili v omaro, kot vam je naročila mama? Ali pa ste morda s kotičkom očesa opazili, da vas skozi okno opazuje grozljiv obraz – ki je izginil, takoj ko je zapihal veter in premaknil listje na drevesu pred hišo?
Verjetno ste v takih primerih doživeli pareidolijo. Ta izraz dobesedno pomeni »napačna slika« in označuje psihološki pojav, ki je posledica načina, na katerega naši možgani iščejo vzorce in nam poskušajo rešiti življenje. Domnevajo, da je ta človekova sposobnost nastala po sto tisoč letih naravnega izbora, ki je dajal prednost tistim pripadnikom naše vrste, ki jim je uspelo, da so najhitreje prepoznali stanje duha nekoga drugega – na primer grožnjo v drži ali na obrazu, kar jim je omogočalo, da so lahko napadli prvi ali pobegnili.
Taka podzavestna obdelava podatkov pospeši ocenjevanje in odločanje, takrat ko je treba reagirati. Z drugimi besedami, tako kot kamera vašega pametnega telefona išče obrise za risanje okvira okoli obraza, vaši možgani odgovarjajo na vse, kar ima lahko dve očesi in usta.
NEČISTE SILE, KI NAS OGROŽAJO
Zbujanje in občutek, da ne morete nadzirati udov, je lahko zastrašujoče, zato številni narodi to pojasnjujejo z različnimi prikaznimi in nečistimi silami, ki vas med spanjem ogrožajo. Tako kanadski Eskimi spalno paralizo pripisujejo šamanskim prekletstvom, Japonci maščevalnemu duhu, v Braziliji pa je to Pisadeira, grda babura z dolgimi nohti, ki skoči na prsi spečega in onemogoča njegovo premikanje.
Možgani mišicam v spanju neprestano pošiljajo ukaze, težave pa nastanejo, ko to počnejo tudi po naglem prebujanju.
Manj znano je, da je paraliza udov v spanju – tako imenovana hipotonija – izjemno pomembna za preživljanje sanj. Medtem ko sanjamo, se naši možgani sprehajajo skozi živopisno »resničnost« in mišicam pošiljajo sporočila. Vendar pa dve snovi, gamaaminobuterna kislina (GABA) in glicin, ustavljata ta sporočila. Ta mehanizem nam torej preprečuje, da bi poškodovali sebe ali druge pri poskusu letenja, obračuna s pošastmi ali skoku skozi okno.
SPALNA PARALIZA
Včasih pa se zgodi, da ta mehanizem odpove. Zastrašujoča izkušnja spalne paralize se zgodi, ko možgani ne zapustijo tega stanja, takrat ko smo se že prebudili. Pojavijo se halucinacije, ki so podobne sanjam. To je redek pojav. Če pa smo legli utrujeni ali pa smo več dni spali neredno in ob različnem času, kar vpliva na našo telesno uro, nas spalna paraliza lahko hudo prestraši.
Svetloba na koncu predora je le izguba krvi v zadnjem delu očesa.
IZKUŠNJA BLIŽNJE SMRTI
1. Vtis, da ste mrtvi
Motnje možganskih funkcij živega človeka včasih prisilijo, da se počuti, kot bi bil mrtev. Ta redka psihološka bolezen je znana kot cotardova zabloda ali sindrom hodečega trupla. Pojavi se, ko nevrološka motnja moti signale v možganih.
2. Približevanje svetlobi
Zloglasna svetloba na koncu predora ima preprosto pojasnilo: slab pretok krvi, ki ga izzoveta strah ali bolezen. Ko zadnji del očesa ne dobi dovolj kisika, robovi vidnega polja začnejo bledeti.
3. Prikazovanje mrtvih
Če med halucinacijo vidimo ali slišimo davno izgubljene ljubljene, je to le podli trik možganov. Pojavijo se zaradi različnih vzrokov – od poškodb možganov prek duševnih obolenj do utrujenosti.
4. Evforija
Strah sproži reakcije telesa, ki se pripravlja za boj ali pobeg. Možgani izločajo snovi, ki spreminjajo način, na katerega mislimo in čutimo – adrenalin in dopamin, ki ublažita bolečino in izzoveta navdušenje, srečo in spremembe v načinu gibanja.
ZUNAJTELESNE IZKUŠNJE
Izkušnja, pri kateri od zgoraj opazujete svoje telo, je ena najbolj nenavadnih. Vendar za to morda obstaja verodostojna znanstvena razlaga. Ljudje z določeno nevrološko motnjo imajo več možnosti, da doživijo zunajtelesno izkušnjo, zato bi opazovanje njihovih možganov morda lahko odkrilo, zakaj se to sploh dogaja.
Nekemu pacientu, ki so ga leta 2002 pregledovali zaradi epilepsije, so zdravniki v možgane poslali običajne električne signale. Pri pacientu so sprožili zunajtelesno izkušnjo. Ker pa je bil medtem priklopljen na aparate, so odkrili, da je za to dogovorna guba gyrus angularis v predelu senc na desni strani (sicer odgovorna za povezovanje možganov s podatki, ki prihajajo iz oči in notranjega ušesa).
Zdi se, da neusklajenost med tistim, kar vidite, in tistim, kar čutite, prevara možgane, ki pomislijo, da ste odtavali iz lastnega telesa.
VAMPIRIZEM
Če verjamete ali ne, lahko znanost pojasni vse, kar je povezano z »živimi mrtveci«.
Številne starodavne civilizacije so verjele v vampirska bitja, ki kljubujejo smrti in pijejo kri živih. Taka bitja so ženski demon Lamija, ki je otroke, in od mrtvih vstali vampirji vrikolaksi iz grške mitologije ali duhovi edimu iz mezopotamskih legend, ki sesajo življenje iz žrtev. Tukaj je tudi slavna Lilith, vampirka iz Perzije in Mezopotamije.
Verovanje v vampirje je svoj vrhunec doseglo v folklori srednjeveške Evrope in je trajalo stoletja. Vraževerje, povezano s temi mitološkimi bitji, pa je pogosto oživelo v času epidemij različnih pošasti.
Danes seveda poznamo številne izvore teh verovanj: veliki podočniki, preobčutljivost za sončno svetlobo in kri na ustnicah so simptomi v tistih časih neznanih bolezni.
Porfirija povzroča, da je koža občutljivejša za sončno svetlobo.
PODOČNIKI, SONČNA SVETLOBA IN ČESEN
Vampirji iz legend imajo dolge podočnike, s katerimi prebijejo vrat žrtve, se naokrog gibljejo le ponoči in imajo bledo kožo, ker jih svetloba lahko ubije. Ravno tako jih je moč pregnati s česnom, ki ga prezirajo. Danes poznamo nekaj medicinskih stanj, ki pojasnjujejo slavni vampirski videz.
Porfirija je skupina genetsko pogojenih bolezni, zaradi katerih se je razširil mit o vampirjih. Eden od tipov, prirojena eritropoetska porfirija, izzove strupeno kopičenje molekul porfirina v koži, ki je izpostavljena dnevni svetlobi. Ko je oboleli na sončni svetlobi, ti strupi lahko razkrojijo kožo in poškodujejo tkivo dlesni, zato so zobje videti daljši in spominjajo na vampirske podočnike. Poleg tega lahko porfirija ljudi naredi bolj občutljive za hrano, bogato z žveplom, kot je česen.
STEKLINA
Podobne simptome imajo tudi tisti, ki trpijo zaradi virusa stekline. Pri takih pacientih se pojavita nespečnost in napadalnost, zabeležili pa so tudi grizenje drugih ljudi. Oboleli kažejo tudi odpor do močnih dražljajev, ko sta močna svetloba in vonj. Diagnoza stekline ravno tako ustreza običajnemu prikazu moških vampirjev, ki preganjajo ženske žrtve, saj je znano, da se obolenje pojavi sedemkrat bolj pogosto pri moških kakor pri ženskah in da povečuje libido.
VSTALI IZ GROBA
Ker so se živi bali vstajenja mrtvih, so včasih uporabljali precej grozljive zaščitne ukrepe. Postavljanje ostrega srpa na vrat preminulega, prebadanje trupla s kolom skozi krsto ali rezanje tetiv na kolenih je le nekaj načinov zaščite pri pokopavanju »sumljivih«.
Na prepričanje, da mrtvim taka usoda morda ne bo všeč, so vplivali zastrašujoči primeri pokopavanja živih ljudi. Zaradi nerazvitega medicinskega znanja so bili bolniki in ranjenci pogosto napačno razglašeni za mrtve in so pozneje prišli k sebi v zelo neprijetnem položaju. Ljudje s katalepsijo lahko na primer doživijo napade otrplosti telesa, dihanje in srčni utrip pa se popolnoma upočasnita, kar lahko privede do napačne diagnoze smrti.
Sledi nohtov na notranjosti izkopanih krst in okostnjaki v skrčenem položaju pričajo o tem, da »prezgodnji« pogrebi v srednjem veku niso bili redkost.
Stekline, ki izzove »vampirske« napade, do leta 1985 niso mogli preprečiti s cepivom.
ŽEJA ZA KRVJO
Ko so se ljudje še bali vampirjev, so občasno izkopavali trupla, da bi preverili, ali so še tam, kjer morajo biti. Če so opazili, da truplu iz ust ali nosu teče kri, jih je premagal neizmeren strah. Vendar je bilo tisto, kar je bilo videti kot kri, pravzaprav »tekočina za prečiščevanje«, rezultat naravnega razpadanja, pri katerem se organi spremenijo v kašo.
KRI IN POVEZAVA S TUBERKULOZO
K mitu o sesanju krvi so prispevali tudi simptomi tuberkuloze, okužbe, ki prizadene pljuča in izzove izkašljevanje krvi. Preden so jo prepoznali kot bolezen, so ljudje za smrt zaradi tuberkuloze krivili nadnaravne sile. Tako je bila za »vampirsko paniko« v Novi Angliji na začetku 19. stoletja kriva epidemija tuberkuloze, ki je pokosila cele družine. Obupani meščani so našli razlago za svojo zlo usodo – prva žrtev v družini je vstajala iz groba in se hranila s preživelimi sorodniki. Ko so izkopali trupla, je bila potrjena njihova največja bojazen, saj so žrtve tuberkuloze najpogosteje umirale z usti, polnimi krvi, ki je po smrti stekla v pljuča, se tam nabirala in strdila.
Nemški zdravnik Robert Kosch je leta 1905 dobil Nobelovo nagrado za medicino, ker je odkril, da tuberkulozo povzroča mikobakterium tuberkulosis, ne pa nečiste sile.
