Če se kdaj znajdete na noč brez lune pod jasnim nočnim nebom, poglejte navzgor. Čaka vas prekrasen pogled na množico zvezd. In če imate s seboj še daljnogled, poglejte še skozenj. Zvrtelo se vam bo. Dih jemajoč pogled skozi daljnogled razkriva gosto množico svetlečih točk, ki napolnjujejo dobesedno vsak del Vesolja, kamorkoli uprete svoj pogled. Veličastni pogled pa ni le pogled v prostor, pač pa tudi v čas. V čas, oddaljen od nas na stotine, celo tisoče let. Pa vendar je to tudi naš čas - obdobje Vesolja, v katerem živimo. Obdobje zvezd.
Načinov, na katere lahko razmišljamo in razpravljamo o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti vesolja, je več. Eden od njih pa je pritegnil pozornost astronomov in tudi navadnih ljudi, ki se zanimajo za Vesolje.
Astrofizika Fred Adams in Gregory Laughlin sta pred dobrimi dvajsetimi leti, natančneje leta 1999, objavila knjigo z naslovom "Pet obdobij Vesolja: Pogled v fiziko večnosti", v kateri sta razdelila "življenjsko dobo" Vesolja na pet obdobij: prvobitno obdobje, obdobje zvezd, obdobje počasnega propada, obdobje črnih lukenj in obdobje teme. Astronomi, astrofiziki in laiki so knjigo pozdravili, saj na primeren in razumljiv način razloži "življenje Vesolja", od njegovega začetka do konca; čas, ki se razteza čez milijone milijard trilijonov let - skratka čas, ki ga je skoraj nemogoče doumeti. Čas, od katerega zaboli glava, če nanj samo pomislimo. Pa vseeno poglejmo in poskušajmo razumeti to gigantsko časovno obdobje.
Prvobitno obdobje
To je obdobje, v katerem se Vesolje "rodi" oz. nastane. Danes se znanstveniki strinjajo, da je do tega dogodka, imenovanega "Veliki pok" ali "Big Bang" prišlo pred okoli 13,8 milijardami let. Kaj je bilo pred tem, če sploh kaj, je še vedno stvar razprave, ker tega ne vemo zagotovo - in tudi ni znano, če bomo to kdaj lahko vedeli.
V prvem trenutku, zelo kratkem časovnem obdobju, imenovanem "Planckov čas", čas, prostor in zakoni fizike, kot jih poznamo, še niso obstajali. Planckov čas je res majhno časovno obdobje. Uradno pa je to 10-44 sekund - sto milijonink milijardinke milijardinke milijardinke milijardinke sekunde - skratka, tako kratek čas, da se še utrip vek zdi kot večnost. Vse, kar se je zgodilo v tem časovnem obdobju, je še vedno stvar teoretičnih razprav, ki vključujejo mešanico splošne relativnosti in kvantne teorije.
Manj kot sekundo po tem dogodku pa se je Vesolje "napihnilo" in se razširilo za 100 bilijon bilijonkrat. To obdobje hitrega širjenja danes imenujejo "inflacija". V nekaj minutah so se v tem napihnjenem Vesolju, ki se je tudi ohladilo (čeprav je bilo še vedno "super vroče"), pojavili prvi delci z maso in se začeli združevati. Kakšnih 20 minut zatem so začeli nastajati prvi atomi. Vesolje, ki se je še vedno širilo in hladilo, je takrat sestavljalo približno 75% vodika in 25% helija. Vsi ti atomi pa so nastajali, razpadali in se na novo formirali. Vesolje je bilo vroče in če bi se lahko znašli v njem in preživeli, ne bi videli ničesar, saj se v njem svetloba ni mogla širiti.
Tako stanje je trajalo približno 380.000 naslednjih let, potem pa se je Vesolje dovolj razširilo in ohladilo, da so lahko v njem začeli nastajati prvi stabilni atomi. Hkrati so se ob njihovem nastanku začeli sproščati tudi prvi fotoni (nosilci svetlobe) in to je prva svetloba, ki jo lahko danes vidijo astronomi s posebnimi teleskopi in ki še vedno preveva celotno Vesolje. Imenujejo jo "mikrovalovno sevanje ozadja".
Že omenjena inflacija pa je pomembna še zaradi nečesa: astronom Phil Plait jo primerja z "ravnanjem rjuhe", saj je "zgladila" celotno energijo Vesolja. Snov, ki je nastala v Vesolju, je bila po tem bolj ali manj enakomerno razporejena - ne pa popolnoma. Še vedno so ostale drobne "gube", majhne nepravilnosti, ki so glajenje preživele, te pa so sčasoma postale večje in so tvorile prva gravitacijska jedra, okoli katerih so začele nastajati zvezde in galaksije. Vesolje je začelo prehajati v drugo obdobje ...
Obdobje zvezd
To je obdobje, v katerem živimo sedaj in v katerem se je večina snovi združila v zvezde, galaksije in planete. Vesolje pa se še vedno širi.
Zvezde nastanejo, ko se plinski oblak (večinoma vodik) začne pod vplivom gravitacije zbirati in gostiti v velikansko kroglo, ki se v središču zaradi gravitacije še bolj zgosti, dokler ne nastane dovolj toplote, da se v njej začne proces jedrske fuzije, v kateri se atomi vodika spremenijo v helij, ta pa naprej v berilij ... in na koncu v zvezdah nastanejo vsi znani elementi do železa. Zvezde so vir skoraj vse energije in snovi, ki jo lahko vidimo. Prve zvezde so bile velikanske in sčasoma so eksplodirale, iz njih pa so nastale mnoge manjše zvezde, med njimi pred približno štirimi milijardami let tudi naše Sonce. Te manjše zvezde so se zaradi gravitacije združevale v galaksije, te pa v t.i. jate in superjate galaksij.
Zvezde v našem Vesolju še vedno nastajajo in izginjajo. Prav tako galaksije, ki med seboj trkajo in oblikujejo nove galaksije, ali pa razpadejo.
Tudi naša galaksija, Rimska cesta, bo nekoč, približno čez štiri milijarde let, "trčila" s sosednjo galaksijo Andromedo in obe bosta oblikovali novo, velikansko galaksijo, ki so ji astrofiziki že nadeli ime "Milkomeda" (Iz besed "Milky Way" - angleškega imena za našo galaksijo - in "Andromeda")
Naš sončni sistem bo trčenje verjetno preživel, vendar ne za dolgo. Kakšno milijardo let po trčenju bo naše Sonce začelo izgubljati vodik in se bo napihnilo v t.i. "rdečo orjakinjo", dokler ne bo "pojedlo" najbližjih planetov, Merkurja, Venero in verjetno tudi našo Zemljo. Potem pa se bo pričelo spet krčiti in se spremenilo v t.i. "belo pritlikavko", majhno, zelo gosto zvezdo.
Zemlja in vse, kar na njej poznamo, bo tako za vedno izginilo. Seveda pa bo Vesolje kot ga poznamo danes obstajalo še naprej - dolga leta, vsaj še trililjon (milijardo milijard) let, dokler ne bo prešlo v naslednje obdobje ...
Obdobje počasnega propada (degeneracije)
V tem obdobju bodo vse zvezde, ki jih danes lahko vidimo (in tiste, ki danes še nastajajo ali pa bodo nastale v naslednjem trilijonu let), počasi propadale. "Skurile" bodo svojo zalogo vodika, nekatere bodo pri tem eksplodirale, in se spremenile v manjše zvezde, ki jih imenujejo "bele pritlikavke", "rjave pritlikavke" in "nevtronske zvezde" (najgostejši objekti v vesolju - čajna žlička snovi z nevtronske zvezde tehta toliko kot Mount Everest).
Če bi se takrat ozrli v nebo - brez skrbi, takrat že davno ne bo več nobenega človeka, ki bi to lahko naredil - z očmi ne bi videli skoraj ničesar. Le tu in tam kakšno šibko svetlečo zvezdo. S teleskopom bi jih lahko videli več, a tudi tudi te bi bile veliko manj svetle, kot so zvezde, ki jih vidimo danes.
Veliko zvezd bodo v tem obdobju "požrle" tudi črne luknje, ostanki velikanskih zvezd, ki s svojo gravitacijo privlačijo snov okoli sebe.
In nazadnje bodo v tem obdobju začeli propadati tudi protoni, delci v jedru atomov, kar pomeni, da bo začela propadati tudi snov. Vesolje bo počasi umiralo, v njem pa bo ostala razpadla snov iz subatomskih delcev, sevanje in črne luknje.
Obdobje propadanja bo zares super dolgo. Trajalo bo približno tisoč trilijonov trilijonov let (1036 let), veliko veliko veliko dlje, kot je minilo od začetka Vesolja do danes. Pa tudi to še ne bo konec Vesolja. Čakajo ga še dolgi eoni četrtega obdobja ...
Obdobje črnih lukenj
Če smo za prejšnje obdobje napisali, da bo trajalo super dolgo, je težko izbrati besedo ali besede, ki bi opisale, kako dolgo bo obdobje črnih lukenj. Te bodo dominirale v Vesolju in "požrle" skoraj vso snov, kar je je še ostalo, potem pa tudi same počasi "izparele". Dokler ne bo izparela še zadnja, bo minilo še naslednjih sto kvindecilijonov let - to je gigantska številka, pri kateri enici sledi 92 ničel (za primerjavo, če današnjo starost Vesolja številčno zaokrožimo na deset milijard let, to zapišemo z enico, ki ji sledi samo 10 ničel)
Bo pa izparevanje črnih lukenj v Vesolje spet prineslo nekaj vidne svetlobe. Če bi takrat še obstajal kdo, ki bi lahko opazoval Vesolje oziroma tisto, kar je od njega ostalo, bi vsake nekaj milijard let opazil drobno lučko, ki bi zasvetila na nebu in potem precej hitro (za vesoljske razmere) ugasnila. Ko bo ugasnila zadnja, bo ostala velikanska praznina, v kateri bodo blodili šibki subatomski delci in fotoni, skoraj brez upanja, da se kdaj srečajo - razdalje med njimi bodo preprosto prevelike. Nastopilo bo zadnje obdobje ...
Obdobje teme
To obdobje je najlažje opisati z besedami. Vse luči so ugasnjene. Predstave je konec. Za vedno. Do neskončnosti in čez.
Če bi še vedno obstajal kakšen opazovalec, bi mu bilo nezansko dolgčas. Le vsake toliko - govorimo o milijardah, kvintiljonih, poljubnem velikanskem številu let - bi morda mimo "priplaval" kakšen subatomski delec. Ali pa tudi ne.
Namesto konca
Če ste se uspeli prebiti do konca tega članka in vas še ne boli glava ali se vam vrti, zvečer stopite na balkon ali na vrt in se zazrite v nebo. Če je jasno, sproščeno vzdihnite in se zahvalite, da živite, kjer živite, in v času, v katerem živite - ne glede na tegobe vsakdana - saj lahko občudujete lepoto zvezd nad nami. In brez skrbi, še zelo zelo zelo zelo dolgo bodo tam.
