Kratek odgovor je: "Odvisno od katastrofe". Različne katastrofe bi povzročile različne pogoje, v katerih bi morali vztrajati preživeli. Jedrska vojna bi na primer povzročila t.i. "jedrsko zimo", v kateri bi se preživeli soočili z zimskimi temperaturami tudi poleti in posledično lakoto, če pustimo ob strani tudi izpostavljenost sevanju.
Vendar če pustimo ob strani te dodatne pogoje in se osredotočimo le na nujno potrebno število preživelih, si lahko predstavljamo, da je to veliko manjše od trenutnega števila ljudi na Zemlji, ki je ocenjeno na malo manj kot 8 milijard.
Največja nevarnost: pomanjkanje raznolikih genov
"Z nekaj sto preživelimi, bi naša vrsta lahko obstajala še nekaj stoletij," je za revijo Live Science povedal antropolog iz oregonske univerze, Cameron Smith.
Smith je naredil študijo, v kateri je preučil zgodnje človeške civilizacije in načine, na katere ljudje koloniziramo prostor, ki so mu omogočile vpogled v možnosti naše vrste za preživetje apokalipse. Po njegovem mnenju bodo v primeru propada civilizacije najbolj ranljiva velika mesta, saj so popolnoma odvisna od dostave hrane in energije. V primeru globalne katastrofe se bodo po njegovem preživele populacije razpršile, da bi lahko poiskale dovolj hrane in druge vire za preživetje, ali območij, na katerih bi jih lahko pridobile ali pridelale.
V obdobju zgodnjega neolitika, ko se je končala zadnja ledena doba - pred okoli 12.000 leti - in so ljudje prvič začeli s kmetijstvom, so bili razpršeni v manjših vaseh, ki so štele od nekaj sto do okoli 1.000 prebivalcev. "Te populacije so bile večinoma samozadostne, vendar pa so imele med seboj stike. In v apokaliptičnem scenariju bi se zelo verjetno zgodilo nekaj podobnega," pravi Smith.
V preživeli populaciji bi bilo dovolj že nekaj sto posameznikov, kar bi obdržalo sistem dovolj velike genske raznolikosti, še meni. Največja nevarnost, s katero bi se soočilo tako zreducirano človeštvo, je namreč zagotovo križanje med bližnjimi sorodniki. Posledice porok in potomcev med bližnjimi sorodniki ljudje poznamo že dolgo, zato so spolna razmerja med njimi že dolgo "tabu" oziroma ponekod celo zakonsko prepovedana. Očiten primer posledic je španska veja Habsburžanov, ki je vladala Španiji v 16. in 17. stoletju. Dinastija je ohranjala sistem porok v družini, kar je privedlo do njenega konca s kraljem Karlom II., ki je bil neploden in je imel deformiran obraz.
Zavetišča
