Od malega je sanjala, da bi spoznavala druge kulture, običaje in imela prijatelje po vsem svetu. Ko so jo pred skoraj sedemnajstimi leti poslali na misijon v Mehiko, je bila neznansko vesela. Marsikdo bi se zaradi razmer, ki jim je tam bila priča, denimo nočni odmevi strelov, vrnil s prvim letalom domov, ona pa je ostala v revnem predmestju glavnega mesta Ciudad de Mexico. Celo po tem, ko so ji v v glavo uperili pištolo.
Se še spomnite svojih občutkov, ko ste se pred sedemnajstimi leti odpravljali v Mehiko?
Vedno me je privlačila Latinska Amerika, in ko so mi sestre frančiškanke Marijine misijonarke rekle, da sem poslana v Mehiko, sem bila neznansko vesela, prav spomnim se, kako sem skakala od veselja. V Mehiki sem od leta 2004, avgusta bo 17 let. Ko sem se odpravljala sem, si nisem predstavljala, kako bo. Malo sem brala o Mehiki, a to je podobno, kot če bi bral o morju, preden greš prvič tja. Nekaj je brati, drugo pa biti tam, čutiti, se izgubiti ... Ko nečesa ne razumeš in ti zmanjka besednega zaklada, ko te ne razumejo in iščeš lastno pot, ko te sprejmejo za svojo, te povabijo na njihova praznovanja in ti podelijo še tisto malo, kar imajo ... Vsega tega se ne da opisati v knjigah, treba je doživeti.
Kako živijo Mehičani?
Pri mehiškem narodu me je zelo presenetilo, da je tako poln kontrastov. So zelo, zelo revni in zelo bogati, in to se opazi že od daleč. So bolnišnice, šole, trgovine za bogate in druge za revne. Revni delajo od zore do mraka za preživetje, v bogatem sloju pa delajo le moški, ki preživljajo družino; imajo gospodinjske pomočnice, ki jim kuhajo, pospravljajo, perejo. Kajpak so to žene iz revnega sloja.
Kako pomagate tamkajšnjim prebivalcem?
Kot psihoterapevtka pomagam ljudem, ki si želijo zaživeti bolj polno življenje. Kaj to pomeni? Pogosto hočemo potlačiti travme iz otroštva, to, da so nas prezirali, nas zaničevali, da smo trpeli zaradi nasilja, se nismo počutili ljubljene. Mislimo, da bo kar samo izginilo iz življenja, če bomo to pozabili, pa ni tako. Vse te rane moramo ponovno pogledati, se z njimi soočiti, jih sprejeti. Če tega ne naredimo, vplivajo na naš odnos s partnerjem, ponavljamo življenjske vzorce pri otrocih, ne sprejmemo se, kakršni smo. V tem smo si vsi podobni, neodvisno od narodnosti in kulture.
Bi življenje v revnem predmestju v Mehiki sploh lahko primerjali s Slovenijo?
Ne, ne da se primerjati. To je betonska puščava, nikjer ne vidiš koščka travnika. Vse je poseljeno, hiša se drži hiše. V eni živi več družin; več družinskih članov je v isti sobi, a so veseli, da imajo vsaj to. Po več letih življenja v tem predmestju se spomnim, da sem enkrat šla v drug del glavnega mesta, kjer živijo bogati. Kosili so travo. Ko sem zavohala vonj po sveže pokošeni travi, so se mi to zdele nebeške vonjave. Kako malo je včasih potrebno, da smo srečni. Če imamo vsega preveč, pa tega ne znamo ceniti.
Kako ste si pridobili zaupanje ljudi?
Zaupanje je stvar odnosa in odnosi se gradijo. Počasi, korak za korakom. Tega se ne da izsiliti. Enako je pri delu z odvisniki. Traja precej časa, preden ti zaupajo, ko pa ti, je to brezpogojno.
Kakšen je vaš vsakdan?
Vsako jutro se priporočim božjemu varstvu in si napolnim baterije s hvaležnostjo za vse, kar sem in kar imam, potem je odvisno od dneva. Večino časa namenim za terapijo, organiziranje in izvedbo delavnic, tečajev. V času koronavirusa je precej terapij po spletu. Vedno si vzamem tudi čas za učenje, odkrivanje novega. Tako kot mi je rekla moja stara mama – do smrti se učiš. Za ta nasvet sem ji zelo hvaležna.
Se vam je kakšna zgodba v Mehiki posebej usidrala v srce?
Lahko verjamete, da se v toliko letih nabere veliko zgodb. Nekatere vesele, druge žalostne, pa tudi smešne. Od tega, kako so mi merili s pištolo v glavo in zahtevali denar in kako sem kljub vsemu roparjem pred nosom uspela skriti bankovce, da mi jih niso ukradli, pa do tega, da sem se spoprijateljila z največjo vaško barabo. Ki mi je potem zagotavljal, da me bo on čuval pred drugimi barabami. Posebno doživetje je bilo tudi, ko so me mladi posvojili in mi začeli govoriti mama.
V enem izmed svojih člankov o Mehiki ste zapisali, da je tam ogromno nasilja in da se ponoči pogosto sliši streljanje. Kako se soočate s tem?
Pred sedmimi leti sem se preselila iz revnega predmestja glavnega mesta, ki se imenuje Naucalpan, na vas, blizu Leona, ki je približno 400 km oddaljena od glavnega mesta. Na vasi je drugačno vzdušje in so drugačni problemi. Največji problem vasi, kjer sem delovala, je bila odvisnost od mamil. Streljanje ni bilo tako pogosto kot v Naucalpanu. Vedeli smo tudi, da če so koga ubili, je bilo to zaradi tega, ker je bil vpleten v preprodajo mamil in zaradi obračunavanja med karteli. Seveda moraš biti kar previden, da se ne izpostavljaš in ne hodiš po vasi ali mestu sam ob poznih nočnih urah. Po pravici povedano, molitve za božje varstvo v Sloveniji nisem jemala preveč resno. Tu, v Mehiki, se pa vsak dan priporočam za božje varstvo, in to ne samo enkrat na dan. In lahko rečem samo hvala Bogu, ker je bilo doslej božje varstvo zelo uspešno. Malo se utrdiš in navadiš, po drugi strani te pa ne sme biti strah smrti. Nihče od nas nima zagotovljenega življenja. To smo izkusili še prav posebej sedaj, v času koronavirusa. Treba je izkoristiti dar življenja, dokler ga imamo.
Kako na vas gledajo domačini?
Sedaj živim v mestu, ki se imenuje Leon. Po statistikah ni preveč varno, vendar pa se mi zdi, da ni tako hudo. Varno je, kolikor je pač Mehika lahko varna, ko vemo, da sta policija in vojska podkupljeni in delata skupaj z mafijo. To je realnost. Ko sem se odpravljala v Mehiko, sem si rekla, da bom zagotovo odkrila čudovite ljudi, in tako se je tudi zgodilo. Najdemo to, kar iščemo. Pogosto se mi zgodi, da ko me vprašajo, koliko časa sem že v Mehiki, in jim povem število let, mi rečejo: »Potem si pa že Mehikanka.« Mislim, da napol sem že res. (smeh)
Kdaj si rečete, da je bil dober dan?
Jezus je rekel: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« In to je moja misija, moje poslanstvo. Pričati z mojim življenjem, da ima življenje smisel in da lahko iz njega marsikaj lepega naredimo. Zadovoljna sem, ko vidim, da sem pripomogla, da se je nekdo dvignil, začel verjeti sam vase in v to, da ima vse, kar doživljamo, smisel. Iz vsega se lahko nekaj naučimo. Življenje nam daje različne lekcije in nekatere so precej težke. Težja ko je lekcija, bolj veseli smo, ko jo usvojimo. In verjemite mi, šole življenja se ne da špricati.
Nekoč ste dejali, da ste srečni, kadar vidite, da vaše delo ni zaman, ko se žene, ki so jih prej pretepali in poniževali, začnejo postavljati zase. Kako to dosežete, kaj svetujete najbolj obupanim?
Sprva ne svetujem, ampak jih poslušam. Pogosto mislimo, da Mehčani nimajo problemov z izražanjem svojih čustev, vendar ni tako. Neštetokrat sem slišala: »Tega, kar ti sedaj pravim, nisem nikoli nobenemu povedala.« Najbolj obupani najprej potrebujejo, da nekdo verjame vanje, še posebej takrat, ko niti sami niso sposobni verjeti vase. In to je moja naloga. Biti podpora tako dolgo, dokler ne začnejo verjeti vase. Nihče drug ne bo rešil njihovih problemov. Lahko pa verjamem v njihovo sposobnost, da se bodo prav odločile in same spremenile, kar je treba spremeniti. Vedno je treba začeti pri samospoštovanju in pri tem, da sprejmemo sebe, se imamo radi in si znamo odpustiti.
Je žrtvi nasilja težko vrniti dostojanstvo, kakšne imajo možnosti, da zaživijo na novo?
Zelo zanimivo je, da se nekatere neverjetno hitro dvignejo, druge pa nikakor ne najdejo moči, da bi karkoli spremenile. Nekatere doživijo nekaj hudega in se nikoli ne poberejo, ker se del njih noče odlepiti od tistega dogodka v preteklosti. Druge pa doživljajo udarec za udarcem in lahko začutimo, da so kakor bojevniki, ki po vsaki bitki postajajo modrejši, spretnejši in se ne uklonijo. Odvisno je od posameznika. Sami vemo, da je včasih težko postaviti meje, in toliko težje je to storiti, če se ne spoštujemo in živimo v destruktivnem odnosu. Ni pa to nemogoče.
Žrtve nasilja same poiščejo vašo pomoč ali jih ob toliko izkušnjah sami prepoznate ter jim ponudite roko?
Za vsako terapijo se moraš sam odločiti. Pogosto me pokličejo žene in mi rečejo: »Moj mož potrebuje terapijo.« Ali pa mi to rečejo za otroka. Pa jih vprašam: »A on to želi?« Na žalost mislimo, da vemo, kaj potrebuje drugi, in ne vidimo lastnih potreb. Pogosto se mi zgodi, da po naključju srečam koga, ki mi na hitro razkrije svojo življenjsko zgodbo, ne da bi želela. Potem se dogovorimo, da se vidimo ob drugi priložnosti. Ko nekomu pomagaš, te priporoči drugemu, ki tudi preživlja podobno stisko.
Delate tudi z odvisniki. Kaj jih največkrat pahne v odvisnost in od česa so Mehičani najpogosteje odvisni?
Zelo razširjena je odvisnost od alkohola in marihuane, v zadnjih letih pa se je zelo razširila tudi odvisnost od kristala. Po vseh teh letih dela z odvisniki lahko rečem, da je velikokrat vzrok beg pred problemi, bolečino. Želja po tem, da bi vsaj za trenutek pozabili na kruto realnost. Namesto da bi se soočili z njo in iskali druge načine reševanja problemov, poiščejo hiter izhod v mamilih in alkoholu, z željo, da bi problemi izginili. V resnici postanejo še večji.
Kaj bi svetovali svojcem žrtve nasilja ali odvisnika? Kaj je največ, kar lahko storimo zanje?
Prvo je to, da jih poslušamo in jim ne dajemo lahkih odgovorov v slogu: »Saj bo vse v redu.« Ne, ne bo v redu, če ne bodo imeli poguma, da se soočijo s seboj in svojimi problemi. Samo če smo pogumni in smo se sposobni soočiti z bolečino, jo bomo lahko premagali. Samo od sebe se ne bo nič uredilo. Terapija je proces in dejansko nimajo vsi poguma zanjo. Po vseh izkušnjah, ki so za mano, lahko samo rečem: Splača se in je osvobajajoče. Jezus je rekel: »Resnica vas bo osvobodila.« In zame je on največji terapevt vseh časov. Nobena sramota ni, če ne vemo vsega, in včasih preprosto potrebujemo podporo nekoga, ki nas je sposoben pospremiti del poti ter opozoriti na stvari in situacije, ki jih sami nismo sposobni videti. Točno to je tudi moje poslanstvo: košček poti spremljati tiste, ki me potrebujejo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
