Kmalu je pristal med turističnimi vodniki. Angležem, Američanom in drugim angleško govorečim narodom je predstavljal Evropo, Indijo in Kitajsko. V izrazito medkulturnem okolju je začel opažati povezave med kulturo in uspešnostjo. V ozadju je vseskozi slutil nekakšno matrico. Doživel je dva uvida. Spoznanja prvega je opisal v članku o nemški nacionalni mentaliteti. Drugi ga je spodbudil k doktorskemu študiju sociologije. Njegov »stranski produkt« je knjiga Razvoj zavesti, ki je izšla pred časom. Vanjo je vključil najboljša znanja o tem, kako se razvijamo: posamezniki, kulture, narodi in celotno človeštvo. »Razvoj je le dober in v ničemer slab. Zdaj nimamo več razloga, da ne bi živeli vsak dan bolje,« je prepričan.
Srečali smo se na Krasu, kjer živi s svojo družino v prekrasni prenovljeni kraški hiši. V miru in tišini te prelepe pokrajine raziskuje, piše in razmišlja. Del svojih odkritij je delil tudi z nami.
Kaj je glavno spoznanje vaših uvidov?
Lahko bi ga predstavil v naslednji formuli: človeški razvoj je enako svoboda krat moč plus odgovornost krat ljubezen. Svoboda je po definiciji možnost delovanja, da smo sposobni spremeniti obstoječe stanje. Počnemo lahko le to, kar poznamo in vemo. Če ne vemo, da nekaj obstaja, tega ne moremo spreminjati. Svobodni smo toliko, kolikor smo močni. Zato se toliko govori o opolnomočenju. Moč je v virih. Bistveni vir so informacije. Te se tičejo naših znanj, pridobivamo pa jih tudi z zavedanjem. Pomislimo na otroka, ki se zaveda malo stvari in ne razume dobro, kaj se dogaja. Z razvojem se čedalje globlje zavedamo dogajanja zunaj nas in v nas. To nam omogoča več delovanja. Če se ne zavedamo škodljivih procesov v nas, lahko zbolimo in celo umremo. Pomembni so tudi drugi viri, kot so število in kakovost naših odnosov, materialna sredstva, denar in tako naprej. Predvsem pa smo vir sami sebi, zato je zelo pomembno, da smo se sposobni dobro regulirati. Tu pa se pojavi drugi del enačbe – odgovornost in ljubezen. Ključno je razumeti, da nam z osvobajanjem popušča obrambna drža, zato se odpiramo svetu. Tako pridobivamo vse več informacij iz vse več virov zunaj in znotraj sebe. Ponotranjamo čedalje več realnosti, torej ljudi in stvari, a tudi notranjih občutkov, travm, idej itd. Vse to postane del nas. Tega, kar je del nas, ne moremo več izdati, temu zaupamo, to vzljubimo in do tega smo odgovorni. Bolj ko nam torej moč omogoča svobodo, bolj nam ljubezen omogoča odgovornost, vse to skupaj pa razvoj.
Vendar pri tem ne mislite na ljubezen kot čustvo?
Ne, pri ljubezni ne gre za čustvo, temveč način obstoja, za ljubezen do sebe in vsega sveta. Iz tega se rojeva hvaležnost, ki nas najbolj osrečuje. Nasprotje temu je apatičen, otopel odnos do stvarnosti. Če se razgledate naokoli, boste videli, da ta prevladuje. Kaže se v t. i. mentaliteti žrtve. Pri njej gre za sebičnost, pripisovanje razlogov za lastno bedo drugim – od partnerja, šefa, predsednika vlade do elit, usode in Boga. Ker smo pri nas po večini žrtve in ne gospodarji samega sebe, veliko obtožujemo, presojamo, kritiziramo in smo cinični. Če česa pri Slovencih ne marate, je to razširjenost mentalitete žrtve, in to predvsem v politiki. Gre za odsotnost imenitnosti, krepostnosti, dobrovoljne veličine, poguma. Skorajda vsi se vedemo previdno, kot da nas življenje ogroža in da nam celotna realnost nekaj dolguje. To nas dela majhne in zavira naš razvoj. Ena najpomembnejših posledic človeškega razvoja pa je mir in zmanjšanje nasilja v celoti.
Kaj pa psihično nasilje?
Res je. Tu pa pridemo do naslednjega pomembnega dejstva: da se osvobajamo na treh ravneh. Prva raven je osvobajanje od vplivov družbe, kar vključuje predvsem avtoritarne režime in dušeče tradicije, religije in podobno. Če recimo moja vera zahteva od mene, da molim nekajkrat na dan, če starši zahtevajo, da se poročim z osebo, ki so jo oni izbrali, če se diktator poljubno odloča, kaj bo počel z ljudmi, je to nasilno. V takih okoljih se ljudje počutijo ogrožene, vzpostavijo obrambne mehanizme, s tem se zaprejo pred realnostjo in izgubijo svobodo. Druga raven je to, kako komuniciramo in se vedemo med seboj. Tu sem v svoji osemnajstletni vodniški karieri opazil največje razlike med narodi. Slovenci prav zato, ker na nezavedni ravni verjamemo, da naše življenje v glavnem krojijo drugi, med sabo komuniciramo precej nasilno. Drugi na nas resda vplivajo, vendar imajo nekateri narodi v kulturni orodjarni na razpolago veliko rešitev za reševanje konfliktnih situacij. Mi Slovenci v njihovi družbi to zaznavamo le kot prijaznost. Tretja raven je notranja osvoboditev.
Kaj mislite s tem, da nasilno komuniciramo med seboj?
Na najosnovnejši ravni gre v Sloveniji za nizko spoštovanje dostojanstva drugih. Čeprav smo majhen narod z razmeroma nizko gostoto poseljenosti, je stopnja medosebnega zaupanja pri nas nizka. Tiste, ki razmišljajo drugače od nas, imamo za bedake ali zlobneže, zato jim ne poskušamo prisluhniti, jih razumeti, biti do njih empatični in jim razumevajoče zaupati. Pomislimo le na našo politično razdeljenost. Bedaka ali zlobneža, nevrednega zaupanja, je treba nadzirati, zato je treba aktivirati silo – psihološko nasilje. To pa ubija harmonijo med ljudmi. Po drugi strani imam občutek, da je večina ljudi v svojem bistvu dobrih in prijetnih. Znano je, da so predvsem ljudje, ki delajo v servisnih dejavnostih, torej z drugimi ljudmi, prisiljeni v to, da skušajo svoje stranke, paciente, učence itd. razumeti, in to jih naravnost sili v to, da so razumevajoči, in naprej v razvoj.
Mislite, da se bo stanje kaj kmalu spremenilo?
Bo, to je le trenutno stanje. Družbe dolgoročno nenehno prehajajo iz individualizma v kolektivizem in nazaj. Slovenci lahko po moji oceni v 20 do 30 letih pričakujemo postopno vrnitev v kolektivizem, ki bo drugačen, ne več tak, kot smo ga poznali za časa Franca Jožefa ali socializma. Tekmovalnost se bo razvila v sodelovanje in skrb za druge. Materialistične vrednote bomo zamenjali za notranje vrednote. Ljudje bodo postali bolj avtentični in zanimivi. V preteklem kolektivizmu so bile kulture barvite, ljudje pa ne preveč zanimivi. V prihodnje bodo z globalizacijo kulture dolgočasne, posamezniki pa zanimivi. Kakovost odnosov se bo razvila od sedanjih ne ravno avtonomnih posameznikov, odvisnih od odnosov, k avtonomnim posameznikom z bolj zdravimi in ljubečimi odnosi.
Kako to veste?
To je izmerjeno in dokazano. Razvoj poteka po vedno istih sekvencah pri vseh družbah in posameznikih. Najbolj navdušujoče se mi zdi spoznanje, da bomo doživeli nekakšno zlato dobo oziroma to, kar sam imenujem kultura odgovornosti. Pod tem imenom si ljudje predstavljajo, da počneš nekaj, česar ne maraš, le zato, ker je tako prav. Pravzaprav bomo prešli na čisto novo raven delovanja.
Kako se lahko zgodi tak preskok?
Ko družbe preidejo iz nesvobodnega kolektivizma, se ljudje dalj časa privajajo na svobodo. Tu lahko pomislite na divjo žival, ki je iz ujetništva izpuščena na svobodo. V resnici je svoboda zahtevna in ljudje potrebujemo več desetletij, več generacij, da se naučimo v njej delovati. Ko se končno prilagodimo, se zgodi nenadna sprememba. Ljudje si začnemo medsebojno bolj zaupati, postanemo bolj nesebični in humanistično usmerjeni. Če pomislite, je skupni imenovalec vseh teh lastnosti – ljubezen. Krivulja tega razvoja je eksponentna. Ljudje začnemo pospešeno postajati vedno bolj ljubeči in zato odgovorni, posledično pa se začne hitro razvijati zavest. A ni to odlična novica?
Kako pa bodo tisti, ki bodo dočakali zlato dobo, živeli?
Z razvojem ljudje počnemo stvari bolj pravično, estetsko in kakovostno. Pravzaprav delež prebivalstva tudi pri nas že živi tako. Živijo zelo kakovostno. Ker so razumevajoči, so zelo pomirjeni in trpljenja skorajda ne poznajo. Pravzaprav cvetijo.
So katere družbe že na tej ravni?
Ja, so. Gre predvsem za severnoevropske in angleško govoreče države po svetu. V ZDA so se sicer delu prebivalstva nakopičile težave, ki so mogoče tudi posledica njihovega odpora do razvoja. Če pogledate indeks družbenega razvoja in druge meritve, od indeksa inovativnosti in transparentnosti (neskorumpiranosti) do blagostanja in BDP-ja, boste ugotovili, da so vedno iste države na vrhu, vedno iste v povprečju in vedno iste na dnu. Na vrhu so one z dolgo tradicijo svobode, na dnu oziroma trpeče pa so nesvobodne družbe. Gre torej za zgodovinski proces človeškega osvobajanja, ki se še posebej pospeši v trenutku, ko ljudje postanemo tudi odgovorni. S tem pa postanemo odgovorni do onih, ki so na zgodnejših stopnjah procesa osvobajanja. V razvitih družbah obstajajo tudi oni, ki sami niso najrazvitejši, in ti so največji nestrpneži.
Kako pa postanemo odgovorni?
S tem ko smo resnično svobodni in odprti, z zavedanjem sprejemamo veliko informacij iz zunanje in lastne notranje stvarnosti. V tej množici oziroma naši podobi realnosti je naš ego čedalje manjši. Zato čedalje manj razmišljamo iz sebe in za sebe ter vse bolj za našo okolico, za naše bližnje, nato za naš narod in nazadnje za vse človeštvo. Razmišljamo vedno manj sebično in vedno bolj ljubeče, se tako odločamo in tako delujemo. Najbolj nesvobodni ljudje na najzgodnejših stopnjah razvoja imajo v svoji podobi stvarnosti predvsem le svoj ego – sebe. Ker ne vidijo veliko drugega, razmišljajo predvsem o sebi in se odločajo predvsem v svoj prid. Odgovornost pomeni celostnost.
Če je tako, zakaj se toliko ljudi upira spremembam?
Večina ljudi se žal ne razvija. Večino odraslega življenja so na isti stopnji razvoja. V resnici so imuni proti spremembam. Ljudje se v prihodnjem stanju bojijo težav, ki jih tarejo zdaj. Ne vedo pa, da v prihodnjem stanju sedanjih težav ne bo več. Obstajale bodo težave višjega reda. Na primer: če imate zdaj težave s poplačilom vseh položnic, boste imeli v prihodnje težave s tem, ali ste kupili prave delnice. V knjigi predstavljam tudi tehniko, ki so jo razvili na Harvardu za odklepanje katerih koli blokad.
Razvoj poteka v spirali, ki je na začetku majhna in statična, nato pa čedalje bolj odprta in dinamična. Ljudje na najzgodnejših stopnjah razvoja se mu najbolj upirajo. Tisti ljudje, ki najmanj vedo, so najbolj prepričani, da vedo vse. Ljudje na poznejših stopnjah razvoja so vedno bolj odprti nadaljnjemu razvoju. Spirala pa zato, ker posamezne kategorije vplivajo ena na drugo in nas peljejo navzgor. Recimo: bolj ko se zavedamo in več ko vemo, bolj smo svobodni, zato smo bolj ljubeči in s tem bolj odgovorni, zato bolje živimo, si privoščimo nadaljnje izobraževanje, zaradi česar smo še bolj svobodni in tako naprej. Tudi ta moja pripoved je nekakšna pobuda vsakomur, da se za začetek pozanima o razvoju. V časih, ko imamo veliko raznovrstnih prerokov, so seveda pomembni zanesljivi viri.
Kaj bi za konec svetovali Slovencem?
Slovenija je s svojo majhnostjo in razvojno stopnjo izjemno zanimiva za pionirski projekt vodenega družbenega razvoja. Čeprav to rahlo diši po družbenem inženiringu, ki je do zdaj že dodobra osovražen, ali po spodletelih ideologijah, je tokrat drugače. Tokrat gre za znanstvena spoznanja, ki so izjemno široka, globoka, nepolitična in pomenijo strukturo, ne vsebine. Tak vodeni razvoj bi nam omogočil napredek na čisto vseh področjih. Poleg tega namerava EU v sedanji perspektivi veliko sredstev vlagati v razvoj kompetenc in opolnomočenja ljudi. Sam razmišljam o tem, da bi začel delovati na tem področju. Vsakogar vabim k osebnemu in v prihodnje pospešenemu skupnemu razvoju.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
