Christelle Demichel je usodni »da« izrekla februarja 2004. Poročnemu veselju je v restavraciji v Nici prisostvovalo štirideset gostov. Nevesta je nosila šopek belih vrtnic, dvorana pa je bila okrašena tako, kot si je zamislila. Na vsaki mizi je bila steklenica šampanjca s posebno nalepko, na kateri sta bili natisnjeni imeni mladoporočencev. Manjkali sta le dve stvari – poročna torta in ženin.
Christellin izbranec ni odstopil od poroke. Razlog njegove odsotnosti je bila nenadna smrt v prometni nesreči. Kljub veliki izgubi je njegova izbranka vztrajala pri ovekovečenju zveze.
Ničesar brez dokazov
Njene namere seveda ni bilo lahko uresničiti. Pri tem ji je pomagal francoski zakon, ki omogoča poročanje v primerih, ko enega od partnerjev ni več med živimi. Vendar pa je za ta nenavadni postopek, ki se imenuje nekrogamija najprej treba izpolniti nekatere pogoje. Prošnjo za posthumno poroko je treba poslati predsedniku države, ki ga v primeru pozitivnega odgovora posreduje drugim državnim uslužbencem.
Poleg tega je treba priložiti verodostojne dokaze o tem, da so načrti za poroko obstajali neposredno pred smrtjo partnerja. Poročna obleka, obleka ženina, računi za najeto dvorano za proslavo, je le nekaj materialnih dokazov, ki jih je treba upoštevati. Pri celotni zadevi so pomembna še pričevanja prijateljev in članov družine preminulega, saj tudi od njih pričakujejo odobritev.
V zgodovini Francije je bilo več primerov porok vdov z umrlimi vojaki. Pri obredu pa je prisostvoval neki drug moški, ki je zastopal ženina. To je bilo predvsem pomembno za noseče ženske, ki niso hotele ostati osramočene kot matere samohranilke z nezakonskimi otroki. Vendar pa so šele v prejšnjem stoletju posmrtne poroke dobile zakonsko podlago, in to zaradi nekega nesrečnega dogodka.
Vloga Charlesa de Gaullea
Na jezu Malpasset na reki Reyran, nedaleč od mesta Frejus, so se novembra leta 1959 pojavili jasni znaki, da se pripravlja katastrofa. Iz nekaj razpok je curljala voda in bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo objekt sesedel. Jez je prebilo 2. decembra, ko je močan dež pripomogel k dvigu nivoja vode. Velikanski val je poplavil in uničil dve vasici: Malpasset in Bozon. Val se je premikal s tako hitrostjo, da je dosegel tudi Frejus, ki je bil oddaljen približno sedem kilometrov, in uničeval vse pred seboj.
Tedanji francoski predsednik Charles de Gaulle (1890–1970) je po tem, ko se je narava umirila, obiskal mesto. Medtem ko se je pogovarjal z meščani, je k njemu pristopila Irene Jodard, ki je imela nenavadno prošnjo. Čeprav je njen zaročenec umrl v poplavi, si je mlada ženska želela, da bi vseeno uradno stopila v zakonski stan in tako izpolnila tisto, o čemer sta oba sanjala tik pred katastrofo.
De Gaulle je odgovoril: »Obljubim, gospodična, da bom mislil na vas.«
Ni se le spomnil njene nesrečne usode, temveč je do konca leta dosegel, da so izglasovali zakon, po katerem je bil tak način »zedinjenja« omogočen tudi drugim parom. Po posthumni poroki živi zakonski partner nima pravice podedovati denarja ali nepremičnin preminulega, vendar tega večina ljudi niti ne pričakuje. Tisti, ki so se odločili za tako potezo, pravijo, da so to storili, da bi lažje preboleli izgubo. Do danes je prispelo na stotine prošenj francoskih državljanov. Oblast je vedno previdna, da ne bi prišlo do zlorabe.
Zadnji znan primer nekrogamije se je zgodil leta 2017.
V terorističnem napadu na Elizejskih poljanah, ki se je zgodil 21. aprila, je podlegel policist Xavier Jugele. Njegova partnerica je dobila dovoljenje za posthumno poroko, ki je bila pet tednov pozneje. Poroki sta prisostvovala tudi županja Pariza Anne Hidalgo in nekdanji predsednik François Hollande.
V nekaterih drugih deželah, kot je na primer Kitajska, je znan običaj minghun ali poroka z duhom. Na začetku so po običaju poročali izključno dva pokojnika. Kasneje so dovolili, da je eden od partnerjev živ. Podobno navado so sprejeli na Japonskem na otoku Okinava, ki je bil dolgo pod vplivom Kitajske. V Sudanu pa po stari tradiciji vlogo preminulega ženina prevzame njegov brat.
Čeprav ZDA nikoli niso imele zakona, ki bi dovoljeval posthumne zakonske zveze, je leta 1987 neki ženski uspelo prepričati sodišče, da je bila poročena z Venezuelcem, ki je umrl na Floridi, čeprav ni imela dokumentov, ki bi to dokazovali. Sodba je bila odločena v njeno korist in tako ji je uspelo priti do dela njegovega imetja ...
Kdor bere Zabavnik, več ve! Najnovejša številka je že v prodaji!!!
