Kako se z epidemijo spopadajo na Madagaskarju, smo iz prve roke izvedeli od Toneta Kerina, slovenskega misijonarja iz Straže pri Krškem, čigar dom je že 36 let Madagaskar. Od januarja se mudi v Sloveniji, kamor je prišel zaradi zdravstvenih zadev, zdaj pa bi se rad vrnil med svoje ljube Malgaše, a se ne more – zaradi epidemije in odkritih novih sevov te hudo nalezljive bolezni je vse zelo zaostreno, vse letalske povezave so ustavljene, zato potrpežljivo čaka na priložnost.
Že potovanje v Slovenijo je bilo stresno in tvegano. »Po hudi bolezni, za katero sem se zdravil v Sloveniji, bi moral že lani priti nazaj na pregled, a mi je koronavirus to preprečil. Januarja mi je le uspelo, letel sem od našega glavnega mesta Antananarivo do Francije, pa nato do Benetk in od tam pripotoval v Slovenijo. Na vseh letališčih je bilo vse zelo strogo, povsod testiranja na novi koronavirus, in če ne bi bil zdrav, bi me zavrnili,« pripoveduje Tone Kerin, lazarist, ki je v Afriko odšel takoj po duhovniškem posvečenju leta 1985. Na Madagaskarju je opravil noviciat in se odpravil oznanjevat evangelij v južni del države, ki velja za najbolj nevarnega in zahtevnega: tako zaradi vlažnega podnebja in nevarnih bolezni kot nasilja.
Počasi je spoznaval Malgaše, njihovo kulturo, navade in življenje, ter se navadil – on nanje in obratno. Sprejeli so ga z njim lastno prijaznostjo, rad pove.
V COVID-19 NE VERJAMEJO
Lani je tudi Madagaskar doletel novi koronavirus. »Najprej se je o tem le govorilo, nato pa so prišli prve okužbe in tudi preventivni ukrepi. Prav taki so kot pri vas, nobenih razlik ni: od nošenja mask, umivanja in upoštevanja medsebojne razdalje do zapiranja šol. Le v moji vasi, ki je Bogu za hrbtom in vanjo zato ni prišel niti novi koronavirus, smo imeli vseskozi odprto, zdaj pa mi sporočajo, da se bo zaprla,« pripoveduje sogovornik in doda, da so ljudje ukrepe zelo različno sprejeli. To je razumljivo, saj so v glavnem neizobraženi, preprosti oziroma kar vraževerni.
Večina jih meni, da gre za bolezen bogatih ljudi in se je zato ni treba bati, da so si jo izmislili belci, da bi pomorili Afričane, mnogi pa v koronavirus enostavno ne verjamejo. Ob zapovedi izolacije razmišljajo, da raje umrejo od bolezni kot od lakote – ne morejo si namreč omogočiti in nabaviti rezerv hrane za mesec dni in več, da bi ostali doma, ampak gredo iz hiše vsak dan, na tržnico. Kar bo, pa bo, pravijo.
IZUMILI SVOJE ZDRAVILO
Zanimivo je, da je novi virus na Madagaskarju terjal malo smrtnih žrtev. Na otoku so gotovo bolj izolirani, a po Kerinovem mnenju ima zasluge za to tudi država s predsednikom. »Ta se zelo trudi, da bi imeli zaščitno opremo, da potekajo testiranja, da bi ljudje upoštevali zapovedane ukrepe, o čemer vsak dan nagovarja ljudi po televiziji. Država je tudi poskrbela za svoje zdravilo – pravijo mu kar covidno zdravilo, ki so ga malgaški znanstveniki naredili kot nekakšen izvleček iz tamkajšnjih zdravilnih rastlin, ki so jih zmešali z eteričnim oljem. Pričakovali so, da bo celo prodrlo v svet. To zdravilo, ki je bilo dosegljivo in smo ga brezplačno dobili prav vsi prebivalci Madagaskarja, je zelo grenko. Vsak ga je moral spiti po tri do štiri stekleničke. Menda učinkuje pri ustvarjanju protiteles, kar pomeni, da pomaga pri odpornosti in prebolevanju koronavirusa, če ga že dobiš. In res je morda tudi zaradi tega covidnega zdravila smrtnost tu zelo majhna,« razmišlja misijonar Kerin.
Med vzroki vidi tudi nizko povprečno starost prebivalstva – 50-letnik tam velja že za starega! Za covidom-19 so umirali le starejši ljudje, s pridruženimi kroničnimi boleznimi, drugi redko.
KAZEN: POMETANJE CESTE
Kontrole spoštovanja ukrepov so pogoste, policija je stroga, bolj kot pri nas, pravi Kerin. Kogar dobijo brez zaščitne maske, takoj prejme kazen – pa ne denarne, saj so Malgaši zelo revni, služb nimajo, živijo skromno. Zato kaznujejo drugače, z javnimi deli. »Policist kršitelju takoj ukaže na primer pol ure pometanja ceste, pobiranje smeti po ulici in podobno, kar je tudi sramotno. A učinkuje,« se nasmeje Kerin in doda, da ukrepe manj upoštevajo po vaseh, na podeželju. Bi tudi pri nas pomagale podobne kazni?
Kerin še pove, da se je aktualna oblast sicer odgovorno odzvala na nevarnost koronavirusa, se pa to ne dogaja pri drugih boleznih. Pred štirimi meseci je v eni od vasi razsajala čudna epidemija trebušne bolezni, ki je v enem mesecu terjala življenja 320 otrok! »A se ni nihče zganil, nihče zavzel, čeprav je šlo za več žrtev kot pri covidu-19 vseh skupaj!« pravi slovenski misijonar in omeni, da tudi malarija povzroči trikrat več žrtev kot koronavirus, tu pa so še razni drugi trebušni zajedavci.
NI OBREDOV SLOVESA
Malgaši, ki živijo skromno – v majhnih hišah iz blata, pokritih s travo, družine pa so številne, z 10 do 12 otroki, imajo poseben odnos do smrti. Ob porokah in smrtih imajo zanimive vaške obrede, zbere se vsa vas za več dni. Zdaj, med epidemijo, pa je vse drugače.
Kdor je umrl zaradi novega virusa, so ga morali takoj pokopati, ne pa ob mrliču čuti po dva dni, imeti zabavo in praznovanje kot običajno. Tradicija zanje nekaj velja, zato jim je zelo hudo in težko sprejmejo nova pravila. Pravijo, da bodo slovo od pokojnih svojcev pripravili pozneje, ko bo korona mimo. K temu bo gotovo pripomoglo tudi cepivo, ki ga zdaj sicer še ni, a ga država obljublja.
Kot pove Kerin, je vprašanje, ali se bodo Malgaši cepili. To počnejo zelo neradi že za druge nalezljive bolezni. »Pravijo, da je to belski način uničevanja afriškega človeka. Duhovniki misijonarji se zelo trudimo, da jih prepričujemo o koristnosti cepljenja, zlasti otrok,« pojasnjuje.
ŠOLANJE POMEMBNO
Seveda si naši misijonarji zelo prizadevajo tudi za izobraževanje Afričanov, in v vseh teh desetletjih so tam zelo veliko naredili. Tudi naš misijonar Tone, ki se je Malgašem približal tako, da je šel mednje, da je z njimi delal in živel. Pomagal jim je narediti veliko cerkva, šol in cest, nedavno tudi šolsko igrišče.
»Te ljudi, na koncu sveta, so namreč zapustili vsi, država in Cerkev. Sam sem videl, da krščanstvo ni dovolj, da je treba človeka izobraziti, da brez tega ne bo napredka. V glavnem so vsi nepismeni. Zato sem začel graditi zidane šole, različno velike, tudi za 700 otrok. V razredih je po 50 ali 60 otrok. A vedel sem, da ne bo nič brez dobrih učiteljev. Zato sem jih sam na neki način naredil. Izvzel sem dobre učence in jim pomagal pri nadaljnjem šolanju na gimnaziji in fakulteti. Kar nekaj se jih je usposobilo tudi za poučevanje in danes se skoraj tepejo, kdo bo obiskoval naše, krščanske šole, ki so polne. V nasprotju z državnimi, kjer izobraževanje ne sloni na nekem vrednostnem sistemu. Izobraževanja in vzgoje ne moreš opreti na malgaške poganske navade in nedisciplinirano življenje,« je prepričan Tone Kerin, ki bi se rad čim prej vrnil v svoje afriške kraje, med svoje Malgaše.
