Znašli smo se v vsesplošni krizi: zdravstveni, gospodarski, pa tudi politični. Kako se znajti, kako jo prebroditi?
Kriza ruši vse, kar ni bilo stabilno. Naše delovanje, poslovanje, vrednote, odnose, vodenje. Vse, kar je bilo krhko in ranljivo, se zdaj lomi. Kolektivom in družinam, ki so bili ranjeni že od prej, je zdaj zares težko. V času negotovosti najbolj potrebujemo stabilno vodenje. Potrebujemo ljudi, ki s svojo empatijo in razumevanjem situacije prinašajo mir. Mir v izredno stanje, da lahko v krizi, ki vedno nekaj vzame, obdržimo vsaj sebe. Vsaka kriza, in ta še prav posebej, je namreč tudi kriza vrednot, zaupanja, vodenja in človečnosti, zato v njej izgubljamo vsi. Ljudje zdaj potrebujemo mir in upanje.
Kako in kje pa lahko družina poišče nekoga, ki jo bo vodil – znotraj ali zunaj?
Mir poiščemo v sebi. Pri tem ne smemo dovoliti zunanjim dejavnikom, da nas še naprej vznemirjajo, bombardirajo. Zato je dobro, da televizijo, računalnike in telefone čim večkrat nadomestimo s pogovorom, branjem, z dejavnostmi, ki nas napolnjujejo. Zdaj je pomembno, da skušamo biti prizanesljivi do sebe in ljudi, ki jih imamo radi, s katerimi smo službeno ali družbeno povezani.
Kaj je zdaj za vse nas največji izziv?
Izziv je ostati človek. Kadar vse teče gladko, smo lažje velikodušni. Kadar pa nas situacija stiska, je potrebna zavestna odločitev vsakega med nami, da ostanemo ljudje, da odpremo oči in vidimo sosedo, ki je v stiski, starostnika, ki je sam ...
Iz nekaterih pride dobrota, iz drugih pa kaj slabšega ...
Krizne situacije zares prebudijo najboljše ali najslabše v nas. Kaj bo prevladalo, je naša odločitev. Pomembno je, da iz te krize pridemo vsi skupaj čim bolj celi. In da na tej poti ne porušimo odnosov, kar se v kriznih situacijah rado zgodi.
V teh dneh velikokrat slišimo besedo nezaupanje. Ne zaupamo vladi, na primer, in potem ne upoštevamo njenih ukrepov.
Zaupanje se dobi z odgovornim delom, z odgovorno, pošteno komunikacijo. Zaupanje ni nekaj, kar bi se dalo izsiliti, ukazati, z ukrepom zapovedati. Zaupanje se zgodi, ko gradimo okolje spoštovanja in varnosti. Ko ljudje v naših dejanjih, ukrepih in pojasnilih začutijo dobronamernost, transparentnost, verodostojnost, zanesljivost in predvidljivost. Ko so nam vodje za zgled in ko vidimo luč na koncu tunela, v upanju, da ta luč ni vlak. Z virusom se bomo morali naučiti živeti, ne da bi ljudem vzeli veselje v življenju, bližino, odnose, dostojanstvo, upanje.
Kaj pa besedi prijaznost in spoštovanje? Nekateri evropski in svetovni voditelji so prijazni, prosijo ljudi, naj stopijo skupaj, naj skušajo upoštevati ukrepe, pri nas pa so grožnje, žuganje, sejanje strahu.
Voditelji morajo razumeti, da to ni vojna. Virus ni nevidni sovražnik in ljudje nismo vojaki, ki izpolnjujemo povelja. Treba je umakniti ta vojaški žargon in zaupati ljudem ter jim stati ob strani, pa bo šlo.
Podjetjem pomagate iz kriz, zakaj vas največkrat pokličejo?
Največ težav ne pride od zunaj, kot bi morda pričakovali, pač temveč si jih v delovnih okoljih ustvarimo sami. Največkrat se v hudih zgodbah srečamo zaradi napačnih poslovnih odločitev, vodenja, odnosov, izgubljenega ugleda, zaupanja – vse to je v rokah vodstva. Zato je pomembno, da podpremo vodstva, da bodo lahko vodila bolje, in kolektive, da bodo lahko bolje sodelovali. Da pomagamo organizacijam prepoznati njihova tveganja in ranljivosti ter tako preprečimo kakšno hudo zgodbo. Sicer jo moramo reševati.
To ne gre hitro, kajne?
Dvakrat toliko časa, kot so se krhali odnosi, je potrebno, da postavimo bolj zdrave temelje in da spremembe zaživijo. Zdaj se v imenu epidemije ruši marsikaj, in to je velika nevarnost. Dolgo bo trajalo, da povrnemo zaupanje in se vrne notranji mir.
Se bodo v tem času kakšne stvari uničile dokončno, nepopravljivo?
Mnogi samostojni podjetniki so leta gradili svojo poslovno zgodbo, zdaj zapirajo svoja vrata. Njim te izgube ne bo mogel povrniti nihče. Nekaterim se bo poslabšalo duševno zdravje – potrebovali bodo leta, da si opomorejo. Ker je fokus na eni bolezni, mnogi ljudje z drugimi obolenji ne pridejo pravočasno k zdravniku – njihovo bolezen bo težje zdraviti ali bodo boj z njo izgubili. Starostniki umirajo sami, z občutkom, da so pozabljeni od vseh. Otroci iz ranljivih družin, ki so izgubili stik s šolo, stik s sabo, upanje, da bo bolje – to je nepopravljivo. Mnogim ljudem jemljemo prihodnost, to je velika škoda. Kdo bo odgovoren zanjo? Politika se menja, posledice ostanejo.
Politika se prav zares menja, in to v kriznih časih.
V Evropi nam manjka politikov, ki bi bili tudi vizionarji, ki bi, v Platonovem smislu, delali v dobro družbe, ljudi. Namesto tega imamo marsikje malo, prepirljivo, vase zazrto politiko, ki ne zmore pogleda izza enega mandata. S posledicami današnjih odločitev pa bomo živeli še desetletja.
Pravite, da ne obvladamo komunikacije, ki ne rani, da še vedno kričimo drug na drugega, tako doma kot v podjetjih. S tem se popolnoma strinjam. Tega si ne bi smeli dovoliti.
Če kričimo – in tega je pri nas ogromno – ne rešimo ničesar, soljudi pa zelo prizadenemo. Kaj se zgodi, ko na ta način ponižujemo vse okrog sebe? Ranimo jih, ne bodo več pripravljeni sodelovati, ne bodo zaupali, ne bodo si več prizadevali, jemljemo jim njihove lastne moči, samospoštovanje in dostojanstvo. Naučiti se moramo, kako biti profesionalci. Ljudje nas razjezijo, imajo drugačna stališča od naših, ravnajo drugače, kot pričakujemo, a zavedati se moramo, da smo ljudje pač različni, da vsak skozi življenje nosi svoj nahrbtnik, da so v njem lepe in manj lepe stvari, grenke in težke preizkušnje. Pomembno je, da se učimo spoštovanja in strpnosti do ljudi. Saj kdo pa nas najbolj jezi? Tisti, ki so drugačni od nas, nam gredo na živce, tisti, ki so nam podobni, pa tudi. (smeh) Kar pomeni, da je stvar zavestne odločitve, da bom jaz do sodelavcev, svojih ljudi, človek, da jim bom izkazal spoštovanje ter jih ne bom ranil s svojimi besedami in dejanji.
Izjavili ste, da je v podjetjih spoštovanje tisto, ki nas povezuje, v družini pa ljubezen.
Res je, oboje iščemo, potrebujemo, poskušamo doživeti. Znotraj družine nas, upajmo, povezuje ljubezen. V delovnem okolju pa potrebujemo spoštovanje, ki omogoča sobivanje in sodelovanje. Oboje nam je v dragoceno pomoč v težkih časih, saj nam omogoča, da zdržimo in lahko gremo skupaj naprej.
Kako se je rodil vaš »šef«, zapiski, zgodbice na Facebooku, ki jim dodate oznako #žalostni humor. In so res malo zabavne, malo pa tudi žalostne. Pa vabijo k razmišljanju.
Z možem delava skupaj in najino poslanstvo je, da v delovnih okoljih pomagava graditi organizacijsko kulturo zaupanja – za boljše rezultate in manj hudih zgodb. Kajti kjer je zaupanje, tam ni strahu, ki hromi, saj nista doma na istem naslovu, ali v organizaciji prevladuje eno ali drugo. Graditi zaupanje je zdaj marsikje kar velik izziv, kajti na delovna mesta prihajajo prestrašeni, ranjeni, jezni ljudje, zato je za vodje velik izziv, da svoje sodelavce vsako jutro znova sestavijo, jim povrnejo zaupanje in mir. Mnogi namreč cele dneve spremljajo katastrofalne novice, razmišljajo o tem, izgubljajo moči, smisel, upanje. Naloga, ki je na družbeni ravni nismo opravili, vrniti mir in zaupanje ljudem, je tako prenesena v delovna okolja. Da bi v teh okoliščinah ljudje sploh lahko opravili svoje delo, potrebujejo zanesljivo, stabilno vodenje. Vodstva in kolektive moramo podpreti, da bomo iz te situacije vsi skupaj lahko izšli čim bolj celi. Na družbenih omrežjih te možnosti žal ni, lahko le razbremenim prijatelje, da se v tej zahtevni situaciji vsaj od časa do časa nasmehnejo. In tako nastajajo zgodbice o zoprnem, hladnem šefu, ki je pravo nasprotje tega, kar učimo vodje. Vodje zmorejo empatično voditi svoje ljudi, jih povezovati za skupne cilje, prebujati najboljše v ljudeh, šefi pa samo grozijo in zahtevajo. In takega šefa sem narisala.
Je vaš »virtualni šef« torej prevzel funkcijo pomirjanja ljudi?
Šef iz mojih dialogov tega ne zmore in tudi noče. Njegova supermoč je, da je zagrenjen in da na vsakem koraku greni življenje vsem okrog sebe. Do te mere, da se temu nasmejemo, čeprav je ta nasmeh dostikrat grenak. Njegovi dialogi in prepiri s sabo, svetom in sodelavci nas poskušajo razbremeniti in nas vabijo, da sedanje situacije ne jemljemo tako usodno, kot nam je vsak dan znova predstavljena. Če se skupaj nasmejimo, pa četudi skozi solze, je strahu in negotovosti manj.
Vodja se bori za svoje delavce, ste izjavili. A nekateri šefi se bolj borijo za svoje, oprostite, riti.
(smeh) Šef se bo vedno boril samo zase. Vodja pa razume, da ni zvezda on, ampak pomaga sodelavcem, da lahko žarijo, sodelujejo za skupne cilje, ustvarijo lepe rezultate. V njih prebuja najboljše, zmore tudi razumeti in odpustiti napake. Šef pa odpušča samo ljudi. Kriči in teži. (smeh) Zato v organizacijah razvijamo vodje.
Pa je to težko?
Ko enkrat dozori spoznanje, da je čas, in si vodstvo dovoli pomagati, smo na dobri poti. Žal to spoznanje dostikrat dozori šele v hudih zgodbah, težkih preizkušnjah. Dokler ni nujno potrebno, se namreč tolažimo, da delo z ljudmi lahko počaka. Potem pa se v nekem trenutku vse poruši, ker smo pustili ljudi ob strani. V hipu je treba reševati posle, delovna mesta, ugled, izgubljeno zaupanje, in potem je jasno, da je treba stvari postaviti na bolj zdrave temelje. Ko skupaj razrešimo krizno situacijo, je čas za sistemske spremembe. Za vodstvo in sodelavce je lažje, če se zanje – in s tem ni dobro odlašati –odločijo v času miru. V krizni situaciji pa tako ni druge izbire. Večina šefov se, žal, preobrazi v vodje šele po težki šoli, ki je boleča za vse. Enako je z organizacijsko kulturo podjetja. Seveda pa ne potrebujemo krizne situacije in težke preizkušnje, da bi vodenje, sodelovanje in odnose postavili na bolj zdrave temelje, okrepili procese, organizacije in ljudi.
Torej se s pravilnimi, pametnimi prijemi da? Ozdraviti družine, podjetja, državo?
Pomembno je, da se srečamo pravočasno. Treba je začeti, preden se vse poruši, sicer je pogorišče in je treba vse postaviti na novo. Ampak se da, seveda se da. Ko vodstvo situacija ali lastno spoznanje pripeljeta do točke, da je pripravljeno sprejeti pomoč – tudi to je izziv za šefe – vodja pa ve, da je pomoč »iti po moč« – potem se lahko ti procesi začnejo in je mogoče vsako organizacijo ali skupnost graditi na bolj zdravih temeljih. Seveda z zavedanjem, da ni več prostora za bližnjice, manipulacije, ampak samo še za profesionalizem, pošteno delo, skrb za dobro družbe in ljudi, za krepitev spoštovanja, zaupanja ter varnosti. Takrat se zgodi zaupanje. To vodi do rezultatov, ki si jih želimo in jih potrebujemo. Ne gre čez noč, vendar je vredno.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
