Advent danes velja za krščanski praznik, čeprav je tradicija vencev, ki simbolizirajo življenje oziroma krog življenja, precej starejša. A gremo po vrsti. Najprej razjasnimo advent. Ta se začne po cerkvenem običaju četrto nedeljo pred božičem in se konča na božični večer, 24. decembra. V tem času se verniki spominjajo rojstva Jezusa in pričakujejo njegov drugi prihod. Beseda advent (adventus) prihaja iz latinščine in pomeni prihod oziroma prihaja.
Pomen adventnega venca v krščanstvu
KROG – simbol večnosti in neskončnosti ZELENJE – simbol novega življenja in upanja SVEČE – predstavljajo sonce oziroma luč 1. ADVENTNA SVEČA – simbol pričakovanja ali upanja 2. ADVENTNA SVEČA – simbol miru 3. ADVENTNA SVEČA – simbol veselja 4. ADVENTNA SVEČA – simbol ljubezni slika simbolni adventni venec
V krščanstvu adventni venec, spleten v krog, simbolizira večnost. Krog naj bi spominjal na stvarnika ter na njegovo neskončnost in milost, ki ne pozna začetka in konca. Praviloma mora biti venec spleten iz zimzelenega grma ali vejevja, simbolizira pa novo življenje in upanje ter vnovično rojstvo. Svoj pomen imajo tudi sveče, ki jih je bilo najprej pet oziroma po nekaterih pričevanjih 24. Danes praviloma venec krasijo štiri sveče, njihove barve pa imajo v različnih tradicijah različen pomen. Praviloma bi morale biti sveče vijoličaste, to naj bi simboliziralo spokojnost in pričakovanje. Svetloba sveč pa simbolizira nekaj novega, življenje in upanje ter preganja temo, strah in obup, ki se zaradi kratkih dni še povečuje. Sveča, ki jo bomo prižgali v nedeljo, torej na prvo adventno nedeljo, predstavlja pričakovanja in upanje. Druga sveča simbolizira mir, tretja veselje, zato je ponekod tudi bele ali rožnate barve, in četrta ljubezen. Kot smo omenili, ponekod prižgejo še peto svečo, imenovano Kristusova sveča, ki naj bi zagotavljala luč, upanje in varnost ter naj bi gorela vse dni adventa, vključno s 25. decembrom. Enako vlogo je imelo ostalih 20 sveč, ki so služile kot »luč« za vsaki dan v adventu.
Advent smo povzeli po Keltih
Etimologija razkriva, da adventnih venčkov s štirimi svečami, ki jih prižigamo ob nedeljah in simbolizirajo štiri obdobja prazgodovine do prihoda Kristusa, še pred dobrim stoletjem nismo zares poznali. Zimzelene vence, s katerimi so ljudje krasili cerkve, predvsem v času porok, in trge ter vaške kapele, smo dobili šele z barokom, ki se je na naših tleh razvil šele v 18. in 19. stoletju. Adventni venček pravzaprav izvira že iz predkrščanskih časov, v svojih ritualih pa naj bi ga uporabljali že stari Kelti, na severu Nemčije in v Skandinaviji. Z venci so keltska plemena častila ritme narave, osrednje mesto čaščenja pa je bilo posvečeno luči oziroma soncu. Ob zimskem solsticiju, ko je dan najkrajši, so Kelti molili k soncu, da bi ponovno vstalo, jim zagotovilo toploto in prihod novega življenja v naravo. Osrednje mesto v njihovih ritualih je simboliziral krog (venec) življenja, ki je bil spleten iz zimzelenih rastlin, iz smrečja ali katerih drugih rastlin. Venec je simboliziral krog življenja in vrtenje letnih časov, zimzelena rastlina je predstavljala moč zemlje, ki uspe preživeti temo, sveča pa sonce, ki vrača svetlobo in novo življenje.
Poganska kultura
Tudi v poganskih kulturah najdemo kroge, ki simbolizirajo večnost oziroma krog življenja. Tudi druga poganska ljudstva so v času zimskega solsticija pripravljala spletene vence, znotraj katerih je po navadi gorel ceremonialni ogenj, ki je simboliziral vero, luč in upanje. Od tam tudi običaj, da se zimzeleni venec obesi na vhodna vrata, kar preprečuje vstop temi, obupu, žalosti in temnim silam ter kaže simboliko življenja.
