Pošteno priznam, da si nisem še nikoli ogledala niti enega dela oddaje, kamor se pride po ljubezen. Vendar pa me takšne in drugačne ljubezenske zgodbe prav po babje vedno znova pritegnejo in zanimajo. Zato sem se veselila pogovora s parom, ki se je spoznal pred kamerami, tako rekoč vsem na očeh.
Ker je moral Damjan, ki vodi turistično kmetijo in čebelarstvo, po opravkih, sva poklepetali samo z Barbaro Pastirk, ki seveda po nekaj mesecih, odkar se je preselila v Prlekijo, še vedno lepo zavija po velenjsko. V devetih mesecih se ji je življenje obrnilo na glavo: zgodili sta se ji ljubezen, selitev in še otroček je na poti. »Če bi mi kdo pred enim letom rekel, da bo tako, bi mu rekla, da je nor,« se je zasmejala Barbara, ki je po izobrazbi vzgojiteljica.
Selitev na drug konec Slovenije je bila zanjo sprva šok. Pogrešala je domače in prijatelje, vendar se je sčasoma domotožje umirilo, zdaj pa je novo okolje in ljudi okoli sebe že dobro spoznala.
Velika pričakovanja niso dobra popotnica
Barbara ni od muh, saj je nastopila že v tretji sezoni Ljubezni po domače, kamor jo je zvlekla predvsem radovednost. »Želela sem videti, kako snemanje takega šova sploh poteka. Ko se enkrat podaš v to, potem tudi razumeš, kaj se dogaja, in gotovo spremeniš mnenje, ki si ga o takih šovih ustvariš kot gledalec. Potem se prepričaš, da ni ravno tako, kot ljudje govorijo in komentirajo na spletu. Dobra izkušnja je, odpre se ti povsem drug svet, spoznaš nove ljudi, bogatejši si za nova znanstva, tudi prijatelje, s katerimi še sedaj ohranjamo stike. Vsekakor je zanimivo, nikakor ne gre za slabo izkušnjo.«
Iz vsake sezone ne pridejo vsi srečno poparčkani in tudi Barbara je po tretji ostala praznih rok. »V šov sem se podala predvsem zato, da bi se imela dobro in sklenila nova poznanstva. Z velikimi pričakovanji, češ da se boš zaljubil, pa je bolje ostati doma. Zaradi teh si na koncu samo razočaran.«
Ujela je zadnji vlak
Barbaro so ustvarjalci oddaje očitno želeli spraviti do srečnega konca, saj so jo na začetku četrte sezone znova povabili medse. »Zdelo se jim je, da bi si lahko bila z Damjanom in še enim kandidatom všeč. Pa sem povabilo zavrnila, češ, dovolj je bilo enkrat, ne potrebujem več tega. Čez nekaj časa pa mi je kolegica ob kavi razkrila, da bo sodelovala prav v četrti sezoni oddaje, in ko sem ji omenila, da so tudi meni ponudili to priložnost, me je pregovorila, naj ji delam družbo, saj da bo fino. No, pa sem ujela zadnji vlak pred snemanjem.« Čez pet dni se je že sukala pred kamerami, te so dvorjenje začele snemati lani na jesen.
Ustvarjalci oddaje znajo dobro spletkariti in ženitno posredovati. »Z Damjanom sva se že na prvem hitrem zmenku začutila, vse se je nekako poklopilo. Saj veste, ko dobiš tisti občutek, da bi lahko bilo nekaj več.« Tisto nekaj se je začelo dogajati že takoj, gledalci pa bodo morali na podrobnosti počakati vse do jeseni.
Sami čudaki?
Kako težko se je odločiti vstopiti v tako oddajo in podati v ljubezensko mešetarjenje vsej Sloveniji pred očmi? »Ni tako težko. preprosto si moraš upati, malo 'jajc' res moraš imeti. Ni pa povsem lahko, saj se na snemanju kakšne podlosti že zgodijo, pričakovati moraš praktično karkoli, punce se borijo za fanta. Z manjšimi pričakovanji prideš, bolje je. Moraš pa imeti precej trdo kožo, saj prileti špikanje s strani sotekmovalk, moraš biti močan in ne smeš si vsega strašno jemati k srcu. Damjan je o sodelovanju v šovu razmišljal že preteklo sezono, lani pa si je dokončno rekel: zdaj pa grem in kar bo, pač bo.« In bil je zadetek v polno.
Barbara na sodelovanje v oddaji dobiva večinoma same pozitivne odzive (od prijateljev in sosedov), je pa tudi že dobila pod nos očitek, ali si ne more dobiti kakšnega normalnega človeka izven oddaje. »V šovu so povsem normalni ljudje, ki so pač pripravljeni poskusiti nekaj novega, odločili so se za nov izziv v življenju; jaz gledam na to izkušnjo zelo pozitivno, pridobila sem samozavest, tudi boljšo samopodobo. Če ne drugače, se spletajo nova prijateljstva in nekaj lepega vseeno ostane, četudi se morda ne rodi ravno ljubezen.«
Nima smisla čakati
Petintridesetletna Barbara tudi priznava, da po 30. letu samski ženski sicer ni težko spoznavati moških, bolj je težava v tem, da ti nimajo resnih namenov. »Če sodim po sebi, je res, ko pravijo, da si po tridesetem letu bolj izbirčen. Dejansko veš, kaj hočeš, in od tega ne odstopaš. Provokacije in avanture me niso zanimale, zato me takšni moški tudi niso privlačili, ampak danes že skoraj vse temelji na površnih razmerjih in s tako osebo si ne moreš kaj resnega ustvariti.«
S 37-letnim Damjanom sta hitro ugotovila, da sta na isti valovni dolžini. Tudi glede otroka. »Če bi bila stara 23 let, bi z zanositvijo še kako leto počakala. Ampak pri najinih letih, ko vidiš, da vse štima, nima smisla čakati,« je bila neposredna Barbara, ki v življenju ne komplicira. »Če se zgodi, se zgodi. Če pa ne, pač ne. Pri ljubezni ni neke velike filozofije. Bi pa vsem svetovala, da naj Ljubezen po domače le poskusijo, tako se bodo sami najbolje prepričali, kako deluje.« Hvaležna je za svoj pogum in odprtost, da se je podala v to, ker se ji je obrestovalo na najlepši možni način. »Nisem si mislila, da bo tako.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
