Zdravniki imajo zaradi narave svojega dela tako rekoč vpogled v intimo bolnika. Tako so se nekaterim odprta vrata tudi v številne skrivnosti zgodovinskih osebnosti, o katerih lahko drugi ljudje samo ugibajo. Še zlasti če gre za zdravnike oblastnikov, ki so vodili komunistične diktature, v katerih ni bilo svobodnih medijev, ki bi javnosti lahko razkrivali podrobnosti, ozadja in morebitne neprijetne afere oblastnikovega življenja. Med takšne države je nedvomno spadala tudi Titova Jugoslavija, kjer v času partijske diktature v javnost mimo uradnih in dobro nadzorovanih kanalov niso pricurljali nobeni podatki o Titu, njegovem življenju, spopadanju z boleznimi in o njegovih zadnjih dnevih.
Domišljije polni Matunović
Nekaterim njegovim osebnim zdravnikom so se jeziki razvezali šele po propadu komunističnega sistema in Jugoslavije. Vprašanje pa je, kako zelo zaupanja vredni so njihovi spomini na Tita. Kot najmanj zaupanja vrednega pogosto izpostavljajo zdravnika Aleksandra Matunovića, Srba, rojenega leta 1933 na Kosovu – po njegovih lastnih besedah je bil Titov osebni zdravnik med letoma 1975 in 1979. Nekateri temu oporekajo in trdijo, da ni bil njegov osebni zdravnik, temveč le navaden vojaški zdravnik v Titovem maršalatu, torej v kabinetu. Matunović, ki se je v zdravniški karieri specializiral za internista in kardiologa, je leta 1997 izdal za številne sporno knjigo Enigma Broz (dopolnjeno izdajo je objavil leta 2000), v kateri je nanizal številne zgodbe o Titovem življenju. Žgečkljivo je opisoval spore med Titom in njegovo ženo Jovanko Broz, ki naj bi nastali, ker se je takrat že več kot osemdeset let stari Tito preveč zbližal s svojima mladima, nekaj več kot dvajset let starima maserkama Darijano in Radojko Grbić. Matunović je tudi širil domišljijske zgodbe o Titovem pravem izvoru, ki so na precej majavih nogah. Tako je trdil, da Tito ni bil Jugoslovan, ampak Nemec ali Madžar, ki se ni nikoli dobro naučil srbohrvaščine. Trdil je tudi, da zaradi svoje izobrazbe in manir ni mogel biti proletarec, ampak je bil plemiškega izvora. Tita je opisal tudi kot ošabneža, ki si je domišljal, da je nesmrten. O Matunoviću, ki ni mogel skriti svojega velikosrbskega prepričanja, je Jovanka Broz trdila, da je hud lažnivec.
Čeprav Matunović ni spadal med zdravnike, ki so Tita zdravili med njegovo usodno boleznijo, se je razpisal tudi o tem. Trdil je, da so Tita, ki se je zdravil v ljubljanskem kliničnem centru, zdravniki zašuštrali, in sicer zaradi strahopetnosti. Namesto da bi mu zaradi gangrene nogo takoj odrezali, kot bi naredili pri navadnem državljanu, so uredili le premostitev žile na levi nogi. Po Matunovićevem mnenju bi Tito ob ustreznem zdravljenju lahko živel še nekaj let.
Zdravnik, ki je Titu izključil naprave
Titov zdravniški konzilij se je zbral 2. januarja 1980 in po burnem kresanju mnenj o zdravljenju odločil, da zdravljenje nadaljujejo v Ljubljani.
Zdravnik, ki je imel precej več vpogleda v Titovo zdravljenje iz prve roke, je bil srbski kirurg in anesteziolog Predrag Lalević, ki je umrl marca letos v Beogradu, star 92 let. Lalević je bil 16 let Titov osebni zdravnik in ga je med drugim spremljal na 106 potovanjih v tujino. Lalević se je zapisal v zgodovino kot tisti zdravnik, ki je 4. maja 1980 izključil naprave, ki so ohranjale Tita pri življenju. Tito se je po uradnih podatkih poslovil od življenja 4. maja 1980 ob 15.05, in sicer po tem, ko je bil od 26. februarja v umetni komi in priklopljen na respirator v UKC Ljubljana. Hranili so ga z infuzijo. Lalević je zadnje trenutke Titovega življenja opisal z besedami: »Ob 15.05 je EKG pokazal ravno črto, znak, da je srce prenehalo biti. V popolni tišini smo 15 minut stali ob njegovi postelji. Nato pa sem pogledal profesorja Bogdana Breclja, najstarejšega v konziliju, in mu pokazal na naprave, ki so še vedno z zvočnimi signali kazale, da delajo, na kar mi je pokimal. To je bil znak, naj jih izključim. Izključil sem respirator, monitor EKG, srčni spodbujevalnik in elektronsko črpalko za injiciranje zdravil v veno. Potem smo zapustili sobo in šli vsak po svoje pisat poročila.«
Lalević je trdil, da ga je ta dogodek za pol leta tako rekoč vrgel iz tira. Zavračal je trditve, da je Tita z izključitvijo naprav ubil, saj je bil mrtev že deset minut pred tem. »Ni mu bilo rešitve,« je poudarjal srbski zdravnik. Zavračal je tudi očitke, da so zdravniki v UKC Ljubljana v resnici že nekaj časa ohranjali pri življenju tako rekoč že mrtvega Tita. »Njegovi možgani so bili še živi, to je medicinska utemeljitev, zakaj vse do takrat nisem izključil naprav,« je podaljševanje Titovega življenja opravičeval Lalević. Je pa tudi priznal, da je politično vodstvo Jugoslavije za vsako ceno želelo, da Tita čim dlje ohranjajo pri življenju.
Nasveti iz tujine
Lalević je srbskim medijem na dolgo in široko opisoval zdravljenje Titove usodne bolezni. »Takoj ko smo prišli v Ljubljano,« se je spominjal dogodkov iz leta 1980, »smo šli naravnost v klinični center in napravili posnetek arterije na levi nogi.« Nato so odšli na Brdo pri Kranju, kjer so, ker je bila arterija v slabem stanju, Titu predlagali operacijo, a je to zavrnil. V Jugoslavijo sta nato prišla na posvet sovjetski zdravnik Marat Knjazev in ameriški zdravnik Michael DeBakey. Kot je trdil Lalević, sta oba predlagala amputacijo noge, če Tito tega ne bi hotel, pa sta pustila obvodno žilno protezo za premostitev krvnega ožilja. Je pa bilo že takrat obema jasno, da je bila velika možnost, da to ne bo uspešno.
Operacija premostitve krvnega ožilja z obvodom po pričakovanjih ni uspela, toda Tito je še vedno zavračal amputacijo leve noge. Enkrat je pokazal na svojo nogo in pribil, da bo umrl v celem kosu. Premislil se je šele takrat, ko je nekoč uzrl svojo golenico in se zgrozil, saj bila povsem črna in modra, z velikimi mehurji. Takrat je zdravnikom dal prosto pot, naj storijo, kar želijo. Nogo so potem odrezali, in to nad kolenom, a je bilo že prepozno. Po Lalevićevih besedah se je Titu tik pred smrtjo bledlo. Začel je prepevati neko makedonsko narodno pesem, nato je pel ruske pesmi oziroma recitiral stihe v ruščini ter v snu govoril o Kitajcih.
Zdravnik, ki je opazil Titovo bolezen
Ker je bilo zdravnike strah povedati, da je treba nogo odrezati, se je zdravljenje z zdravili nadaljevalo, čeprav je bilo jasno, da ne deluje.
Precej pozornosti medijev je vzbudil še en srbski zdravnik, Milomir Stanković, ki je Titov osebni zdravnik postal leta 1979. Tito je imel več osebnih zdravnikov, skupaj s Stankovićem jih je bilo šest. Stanković, ki je medicino študiral tudi v Houstonu, je leta 2016 objavil knjigo Tito med življenjem in smrtjo (v izvirniku Tito između života i smrti), pozneje pa o njegovem zdravljenju spregovoril tudi v neki srbski televizijski oddaji. Stanković je bil leta 1979 mlad vojaški zdravnik. Kot trdi, je bil prav on tisti, ki je konec leta 1979 opazil, da se nekaj dogaja s Titovo levo nogo, saj je bilo stopalo bledo in je imelo modrico.
To je Stanković opazil ravno v času masaže sester Grbić. Drugače od Matunovića Stanković trdi, da ni bilo nič erotičnega v odnosu med Titom in sestrama Grbić ter da je na mladi maserki gledal kot dedek na svoji vnukinji. Je pa Stanković pojasnil, da je Tito, ki sta ga v starih letih začela precej mučiti revma in išias, vedno želel, da ga masirajo ženske, ne moški. Stanković je Titu predlagal, da se takoj zbere njegov zdravniški konzilij in da ga pregledajo zaradi stopala, a je to zavračal in trdil, da gre le za začasne tegobe in da ima obveznosti. Bilo je tik pred novoletnimi prazniki, zato je Tito želel pregled preložiti na čas po novem letu. Šele ko je v levi nogi začutil hudo bolečino, ki je sicer hitro ponehala, ga je Stanković skupaj s Titovim pribočnikom prepričal, naj se skliče zdravniški konzilij.
Glede Titove bolezni Stanković pravi, da vzrok otekanja noge ni bila sladkorna bolezen (drugače od Matunovića, ki govori o gangreni zaradi diabetesa), temveč se je zamašila žila, ki mu je hranila nogo. To je ugotovil Titov zdravnik Miro Košak, ki je o tem takoj obvestil celotno Titovo zdravniško ekipo. Takoj so začeli zdravljenje z zdravili. Stanković trdi, da bi mu lahko odmašili žilo s preprosto operacijo, a ni dobil dovoljenja za to. Titov zdravniški konzilij se je zbral 2. januarja 1980 in po burnem kresanju mnenj o zdravljenju so odločili, da zdravljenje nadaljujejo v Ljubljani.
Je sovjetski zdravnik zašuštral Tita?
Tako kot Lalević tudi Stanković omenja prihod Knjazeva in DeBakeyja. A Lalević je trdil, da sta oba tuja zdravnika predlagala zdravljenje bolezni z operacijo, Stanković pa je dejal, da je operativni poseg zagovarjal Američan, medtem ko je sovjetski zdravnik trdil, da je zdravljenje z zdravili dobro, da ga morajo nadaljevati in redno nadzirati, v kakšnem stanju je noga. DeBakey je pred vrnitvijo v Houston pustil Titovim zdravnikom obvodno žilno protezo in jih opozoril, da mu bodo morali odrezati nogo, če operacija z obvodom ne bo uspela. Zdravniški konzilij je poslušal nasvet sovjetskega zdravnika in nadaljeval zdravljenje z zdravili. Kot meni Stanković, je bila to usodna napaka, zaradi česar so mu prepozno operirali stegensko žilo in vstavili obvod, pozneje tudi prepozno amputirali nogo. Po vstavitvi obvoda je zaradi zastrupitve noga začela gniti.
Tito grozil s samomorom
Težava je bila v tem, da je Tito že od začetka zdravljenja odločno zavračal morebitno amputacijo. Grozil je celo, da bo zaradi tega naredil samomor. Zato so mu pred odhodom na zdravljenje pištolo, ki jo je imel vedno pri sebi v eni od torbic, skrili. Ker je bilo zdravnike strah povedati, da je treba nogo odrezati, se je zdravljenje z zdravili nadaljevalo, čeprav je bilo jasno, da ne deluje. Tako se je nadaljevalo vse do takrat, ko se je noga posušila in zaradi tega zastrupila organizem, kar je Titu dokončno uničilo zdravje.
Po neuspešnem obvodu so 12. februarja 1980 člani zdravniškega kolegija ugotovili, da je zdaj skrajni čas, da nogo odrežejo. Kot trdi Stanković, je bil slovenski zdravnik Bogdan Brecelj (Stanković ga napačno omenja kot Marijana Breclja, saj je njegovo ime zamešal z imenom njegovega brata, ki je bil politik, op. p.) tisti, ki je zbral pogum in Titu povedal, da bo treba odrezati nogo. Tito je nato vprašal svoje zdravnike, ali so o amputaciji obvestili njegova sinova Miša in Žarka. Ko so zdravniki dejali, da so jima to že sporočili, je Tito dejal: »Prav, potem pa sekajte.« Tako trdi Stanković, čigar pričevanje se tudi pri tem malo razlikuje od Lalevićevih trditev. Amputacija je trajala 45 minut. Tito se je po operaciji zbudil ves vzhičen in takoj začel govoriti o tem, kako bo hodil s protezo in se udeležil srečanja neuvrščenih držav. Nekaj dni po amputaciji se je zdelo, da okreva, a kmalu se mu je zdravje poslabšalo. Odpornost organizma je hitro padla. Najprej je zbolel za pljučnico, nato so odpovedale ledvice in potem še drugi organi.
Domnevne zadnje besede
Stanković, ki je kot mladi zdravnik sedel ob postelji in budno spremljal Titovo zdravje, je menda tudi slišal njegove zadnje besede: »Kaj naj vse to pomeni!« (v izvirniku: »Šta sve ovo treba da znači!«). Na kaj so letele te besede, Stanković ne ve. Kot pravi, že sredi februarja 1980 Tito ni mogel več govoriti in je bil do konca v umetni komi. Spet drugje Stanković omenja, da se je neke noči, ko je sedel ob Titu, ki je ležal v komi, nenadoma zbudil. Bil je v deliriju, ves vročičen je gledal v strop in govoril: »Vi, mladinci in mladinke, ste izpeljali to revolucijo in prinesli svobodo našemu narodu … (v izvirniku: »Vi, omladinci i omladinke, izneli ste ovu revoluciju i doneli slobodu našom narodu …«). Tudi pri tem se Stankovićevi spomini ne ujemajo popolnoma z Lalevićevimi, ki je govoril o Titovem petju tik pred smrtjo. Oba pa kot čas Titove smrti navajata 4. maj ob 15.05.
