Pomembna pa je tudi masa planeta. Če je ta premajhna se namreč pojavi nevarnost, da planet nima dovolj gravitacije, da bi ta omogočila dovolj gosto atmosfero, ki bi tekočini na površju planeta onemogočila, da izpari v vesolje.
Zdaj so znanstveniki ugotovili, kolikšna je najmanjša masa, pri kateri bi planet še lahko imel dovolj atmosfere, da bi ta na njegovi površini zadržala tekočo vodo. V članku, ki je bil avgusta objavljen v znanstveni reviji Astrophysical journal, ekipa evropskih astronomov ugotavlja, da bi se življenje lahko razvilo na zelo majhnih planetih – takšnih, ki imajo le 2,7 odstotka mase Zemlje. Za primerjavo: Luna premore 1,2 odstotka Zemljine mase, Merkur 5,53 odstotka in Mars 10,7 odstotka.
Kaj to pomeni? Doslej so astronomi sklepali, da na manjših planetih ni pogojev za življenje, saj nizka masa pomeni nizko gravitacijo, ta pa ne more formirati dovolj goste atmosfere. Če se takšen planet nahaja prebilzu svoje zvezde, se sčasoma pojavi učinek tople grede, zaradi katerega voda izpari v vesolje. A izkazalo se je, da se pri planetih z nizko maso atmosfera oblikuje drugače – ko se planet začne segrevati, se atmosfera širi navzven in postane mnogo večja od denimo Zemljine. To omogoča dvoje – majhni planeti lahko tako v relativni bližini svoje zvezde (na notranjem robu Zlatolaskinega pasu) zadržijo vodo na svojem površju, v relativni oddaljenosti od svoje zvezde (na zunanjem robu Zlatolaskinega pasu) pa lahko vseeno zadržijo dovolj toplote, za stabilno temperaturno okolje.
Še več: planeti s tako debelo atmosfero lahko pogoje za življenje razvijejo ne le, če krožijo okoli rumenih pritlikavk, zvezd podobnim našemu Soncu, pač pa tudi, če krožijo okoli mnogo pogostejših, a tudi hladnejših, rdečih pritlikavk.
To poveča število planetov zunaj našega osnočja, na katerih bi se lahko razvilo življenje. Znanstveniki se bodo tako v prihodnje osredotočali ne le na planete z maso podobno Zemlji pač pa tudi na mnogo manjše.
