Maruška je tudi članica naše telovadne skupine, in ko sem jo prosila, naj pri svojem možu malce lobira, da bo pristal na pogovor, mi je pomoč obljubila. »Mislim, da bo za to, veš, moj Marjan je tako fajn človek, res je krasen!« je bil stavek, ki me je skorajda sezul. Izrečen je bil s takim spoštovanjem in ljubeznijo, da sem takoj vedela, da to ne bo zgodba samo o Marjanu. Kajti zgodbe o Marjanu ne more biti brez njegove Maruške. In imela sem prav. To je par, ki miga in telovadi skupaj skozi življenje že več kot pol stoletja. Z vzponi in padci, da ne bo pomote. Ti življenjski vzponi in padci so ju izmodrili in oba v en glas pravita, da zdaj se imata pa res fajn. Marušinih 77 in Marjanovih 81 let pa so v njunem primeru res samo cifre in nič drugega.
Miganje je njun način življenja.
Marjan in Maruša (tudi na to ime se odzove) živita v Grosuplju, prihajata pa iz Kranja –Marjan, medtem ko je Maruša ljubljanska srajca, čista Rožnodolka. Marjan je bil v aktivni dobi komercialist, Maruša pa se je izučila za poklic, ki danes ne obstaja več, končala je šolo za radiomehanike. Tega poklica sicer ni opravljala (ni popravljala radiev), se pa huduje nad današnjim šolskim sistemom, ki da ne izobražuje več za poklice, ki so še kako potrebni ljudem. »Kje so danes kleparji, orodjarji, tesarji? Vse to ljudje potrebujemo, iščeš pa jih lahko z lučjo pri belem dnevu.« Spoznala sta se na nekem seminarju, oba iz Iskre, leta 1964, in ker je ljubezen bolezen, ki jo lahko pozdraviš samo tako, da si čim več z ljubljeno osebo, sta se 1965. poročila. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, ki se zdaj tudi že počasi »starata«, »midva pa čakava na pravnuke, saj so že tudi najini vnuki odrasli,« se hahljata.
Prosim ju, naj mi opišeta njun zdajšnji vsakdan. Vsakič, ko ju pogledam, ne morem verjeti, da pred menoj sedita, po vseh družbenih merilih, stara človeka! Kam, hudiča, skrijeta to svojo starost? Verjetno jo odpeljeta s kolesom in nekam odvržeta!
Zjutraj, ko vstaneta, Marjan najprej naredi nekaj potegov na svojih »fedrih«, Maruša pa odhiti na telovadbo, ki jo obiskuje šestkrat na teden. »Veste, če ima človek voljo, se lahko razmiga tudi v prostoru, kamor gre še cesar peš. Na školjki mimogrede narediš dve skleci, samo vodo moraš prej potegniti,« mi reče Marjan. Ne vem, ali misli resno ali se samo šali. Glede na njegov slog življenja si ga kar lahko predstavljam pri izvajanju »straniščnih sklec«. Torej, Maruša na telovadbo, Marjan pa v kolesarsko opremo in na kolo. »Naredim krog okoli Grosuplja, 12 kilometrov, no, če sem čisto natančen, 11 kilometrov in pol.« Ko pride Maruška s telovadbe, jo že čaka skuhana kava, ki jo z veseljem popijeta skupaj. In kakšno rečeta, seveda. Naslednja dnevna rutina je hoja, ki jo opravita skupaj. Včasih gresta na krajšo turo, ki traja uro, kadar pa imata čas, se lotita daljše hoje, za kakšni dve uri in pol je je. Pa da ne boste mislili, da je to vse, ne, skoraj vsak dan gresta zvečer še malo na kolo, »da naju še drugi vidijo, to je krog za sosede,« se pošali Marjan. Nasploh je zelo duhovit človek, tale Marjan. Očitno imajo to noto v družini, njegov brat je odličen karikaturist Jože Trobec, zanje pa je splošno znano, da je njihovo delovno orodje prav duhovitost!
Podvodno fotografiranje.
Bil je radoveden in radoživ otrok. Ko je bil še vajenec elektro stroke, si je želel drsati. Noben problem za spretnega in ročno sposobnega fantina, drsalke si je naredil kar sam. Po služenju vojaščine ga je »potegnilo« gledališče, plesal je balet, nekaj malega je poskušal z judom, kolo je bilo njegov stalni spremljevalec. Ko sta se vzela z Maruško, sta začela skupaj hoditi po hribih. Vleklo ga je tudi pod vodo, čeprav je imel manjši problem. Ko se je potapljal, pravzaprav »tauhal«, je to vedno počel s čepki v ušesih, saj je bil kot dojenček zaradi hudih vnetij srednjega ušesa trikrat operiran. Bil je član Društva za raziskovanje morja iz Ljubljane in sklenil je opraviti potapljaški tečaj. Bal se je, da to zaradi njegovih ušes in »štofeljcev«, ki jih uporablja pod vodo, ne bo mogoče. No, pa je zdravnik na pregledu ugotovil, da je z njegovimi ušesi vse v redu in čepkov pod vodo ne potrebuje. »Ko sem skočil v bazen brez njih, je bil to čisto nov občutek,« se še danes spominja. Naredil je izpit za potapljača in od leta 1973 je zaljubljen v podvodni svet. »Eni pod vodo lovijo, rekli smo jim ribopičniki. No, saj sem jaz tudi lovil ribe, ampak s fotoaparatom!« V DRM-ju je bila skupina petih prijateljev, ki se je ukvarjala s podvodno fotografijo. »Ob četrtkih smo imeli sestanke v klubu, zame niso vedeli, da tudi slikam, mencal sem, nisem vedel, kako naj jim to povem, saj so bili stari mački na tem področju. Pa sem se ojunačil in vprašal, ali lahko tudi jaz pokažem svoje fotografije. Ja, kaj boš pa ti pokazal, so rekli malce omalovaževalno. Ko so videli moje fotografije, pa so rekli, da iz mene še nekaj bo!« Podvodno fotografiranje je postalo njegova strast. Ker na tržišču ni dobil podvodnega aparata po svojem okusu, si ga je naredil kar sam. Ohišje je bilo iz pleksi stekla, za nekatere dele pa je uporabil kar sinove lego kocke. Marjan, legenda priročnosti in ustvarjalnosti! Naredil je ogromno zmagovalnih fotografij, medalje je osvajal tudi takrat, ko je bila konkurenca še velika, v bivši državi. Pravi, da ga je pod vodo vedno vlekla neka mistika: »Ko daš v usta dihalko, se potopiš, zunanji svet izgine. To je čista čarovnija!« Osvojenih pokalov in medalj je toliko, da jih težko pospravi. Nekaj pokalov tako domuje kar v kleti, pri športnih čevljih. Se ne pritožujejo, ne čevlji ne pokali.
Pa fotografiranje na suhem in plezanje.
Fotoaparat je bil vedno Marjanov spremljevalec. »Zaradi tega se pa jaz tako nerada fotografiram,« pravi Maruša. »Kamorkoli smo šli, vedno in povsod smo se morali fotografirati. Okolica in mi!« se med smehom spominja. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje je Marjan deset let učil upokojence fotografiranja. »Hja, to ni bilo kar tako! Na koncu vsakega šolskega leta smo pripravili razstavo v grosupeljski knjižnici,« s kančkom ponosa pove. »Danes pa fotografiram kar s telefonom!«
Ko je bil star 60 let, so v bližnji osnovni šoli na Brinju naredili desetmetrsko plezalno steno. To je bilo spet nekaj novega za aktivnega Marjana. »Kar na 'brzino' sva se s kolegom odločila, da organizirava tečaj plezanja za otroke. Dobili smo inštruktorje in otroci so začeli plezati, jaz pa tudi! Leta 2011 je bilo tekmovanje otrok iz vse Slovenije, jaz pa sem bil uradni fotograf dogodka. Udeležila se ga je tudi današnja svetovna prvakinja Janja Garnbret in seveda sem jo takrat fotografiral.« Za prihodnjo sezono se še ni odločil, ali bo še plezal ali ne.
Kot vedno, je Maruška sledila svojemu možu, začela je plezati tudi sama, marsikatero steno sta osvojila skupaj. Pa še nekaj je treba povedati o Marjanu: je eden redkih Slovencev, ki so osvojili najnižjo in najvišjo točko v Sloveniji – v Piranu je bil 33 metrov pod vodo, kar je naša največja globina, in bil je na Triglavu, ki je visok 2864 metrov in je naša najvišja točka. Kapo dol, Marjan!
Ne morem slišati tega!
Pred šestimi leti je imel Marjan zdravstvene težave, zamenjali so mu srčno zaklopko. Zamahne z roko, češ, to je že mimo, nič ne bomo jamrali! »Tega res ne morem slišati, da se nekdo pritožuje nad starostjo! Mi plezalci nikoli nismo govorili o letih! Če jih poveš naglas, začneš gledati na vse skupaj skozi drugačne oči! Veste, včasih se je treba v aktivnost kar prisiliti. To siljenje sčasoma postane navada in prijetno opravilo. Le vztrajati je treba!« se malce priduša. Globoko se zaveda tudi tega, da z Maruško živita pravzaprav v raju: »Poglejte tole naše Grosuplje, kamor koli pogledaš, povsod je gmajna, povsod greš lahko na lepe sprehode. Vse je pri roki, lahko greš na Magdalensko goro, pa na Koščakov hrib in Radensko polje. Vse je dosegljivo peš! Pravzaprav je vsa Slovenija taka! Prav ima naša soseda, hudo fajn ženska, ki pravi, da je žalostna, da je tako lep teren, ki nas obdaja, skorajda prazen. Velikokrat na najinih poteh ne srečava prav nikogar!« Pa pravita, da je škoda, poznata veliko ljudi, ki se pritožujejo nad leti, nad slabim počutjem in depresijo. »Pa ne bi bilo treba, sestavi te svoje 'stare' kosti in hajd v naravo! Narava, sprehodi, miganje, kolesarjenje, vse to so antidepresivi,« sta prepričana. Sama sta najboljši zgled za to.
Če te tišči, je treba dati ven!
Zakonca Trobec svoje več kot polstoletno skupno življenje opišeta z besedo dobro. »Tudi midva sva imela svoje vzpone in padce, ne mislite, da sva živela kot v pravljici. Nečesa pa sva se naučila: za dober zakon je najpomembnejši pogovor! Če te kaj tišči, tega ne drži v sebi, to je treba dati ven,« pripoveduje Maruška. »Pa strpen je treba biti.« Nič hudo novega ni povedala, sta pa z Marjanom ena redkih, ki to udejanjata tudi v svojem življenju. »Pa ne se 'jezat' za vsako figo!« še malo po gorenjsko zanese Marjana, »rajši zajahaj kolo in tam, v kakšnem klancu, jeza čisto izpuhti!«
Ob slovesu mi je Maruška podarila posebno milo, ki ga dela sama. To, da sama tudi obdelujeta vrt in jesta večinoma doma pridelano hrano, se jima zdi popolnoma samoumevno. Zdrava hrana, miganje in pogovor so recept za zadovoljno življenje, kakršno živita Maruška in Marjan Trobec. Ko ju pogledaš, vidiš, da zares deluje!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
