Danes si 31-letni Primož Pasar iz Žužemberka lepša življenje tako, da igra na glasbila, ki jih sam izdela. Poje pesmi, ki jih sam napiše. Kadar si »neguje dušo« s tem, kar rad počne, se radost zlije še na druge. Kot novodobni ljudski godec je že znan v svojih krajih, kjer ga vabijo na najrazličnejše kulturne prireditve. Mi smo ga obiskali na lep jesenski dan na njegovem domu, da ponesemo glas o Primožu še kam.
Oče Franc je v kuhinji lupil kuhan kostanj, ki ga je nabral dan prej. »Če se le da, se prehranjujem s stvarmi, ki jih sam naberem,« nam je povedal 73-letnik z žarečim pogledom in se ni pustil motiti. Mimogrede je navrgel, da je kostanj, sploh če je kuhan – pečen »naredi težo« – , pred zimo zelo dober za organizem. In ker ata Franc kar poka od zdravja, smo si nekaj kuhanih kostanjev shranili v žep. Primož nas je odpeljal v sobo, kjer so shranjeni inštrumenti, ki jih je sam izdelal in poimenoval. Pesmi najprej napiše v zvezke, nato prepiše v računalnik. Privlačijo ga zgodovinske knjige, saj čuti, da bi se bilo pametno učiti iz preteklosti in ne toliko zaupati sedanjosti ter trendom, povezanim s kapitalom. Primož ne diši po denarju. Je popolno nasprotje tega, kar naj bi bilo pomembno za njegovo generacijo, rojeno sredi osemdesetih. Ampak nekaj ima, kar njegova generacija izgublja. Pred nami je original.
»Ljubezen je umetnost. Ker potiho zahteva, da se obvladaš, in te hkrati nagovarja, da se spustiš v neznano. Je čustvo, ki te zasvoji in ga potrebuješ kar naprej, kot drogo. Je nekaj, kar zahteva, da se nenehno učiš, čeprav že vse veš.«
Prekinjen obroček. V sobi s pogledom na dolenjske griče in sosednje hiše preživi veliko časa. Nekoč je študiral elektrotehniko, pa je bilo preveč pričakovanj, ki so ga spravljala v stisko, tako da ni postal inženir. Bi bil pa odličen inovator v svoji stroki, če bi vztrajal. Danes se njegova inovativnost kaže tako, da »špila na vse, kar najde«. Leta 1998 je na tleh našel nekaj železnega. Prekinjen obroček je poimenoval ta predmet in iz njega sestavil svoje prvo originalno glasbilo, klinozob. Vanj je vgradil ksilofon, pa kravje zvonce, te je uglasil na vmesne tone fis, cic, gis ..., pa nekaj vrst orglic, v katere hkrati piha, medtem ko ubrano tolče po tipkah. V bližini so tudi činele, narejene iz najdenih kosov pločevine, toda ključen je prekinjen krog.
Mamina smrt. Slišali smo, kako srčen je, kadar nastopa na doma izdelanem inštrumentu s svojo avtorsko glasbo, že sam po sebi je atrakcija. Vabijo ga na kulturne večere, kjer vedno požanje simpatije občinstva. A za tem, da je človek za vsako ceno zvest sebi in ne vidi smisla v vklapljanju v utečene vzorce, ponavadi tiči neki vzrok. Nekaj se je moralo zgoditi. »Komaj sem se naučil brati in pisati, mi je umrla mama. Imela je raka.« Nekako so z bratom in očetom živeli naprej. Morali so. Toda naravni krog je bil na silo prekinjen. Na fakulteti se je Primož prvič zlomil pod preveliko težo zahtev. Predvsem tega, da je bilo treba narediti čim več v čim krajšem času. Ta prisila ga je kljuvala. Več je dajal od sebe, slabše se je počutil. Če se trudiš, se utrudiš, je povedal. In je omagal, zbolel. Zato zdaj živi drugače. »Se ne trudim, ker to, kar počnem, ljubim.« Primož je za svojo rano na duši našel zdravilo, ustvarjanje nečesa lastnega. In oče Franc je vesel, »da se z nečim zamoti«, kot je pojasnil sinovo ustvarjanje ter iskanje še neshojenih poti. Iskanje manjkajočega dela za prekinjeni obroček.
Kako se družba odziva. Primož ni najbolj tipičen tridesetletnik, to je jasno. Kako se nanj odziva okolje, smo vprašali, pa je rekel, da okolje potrebuje kakega dobrovoljneža: »Če je vse prazno, vse podobno kot jajce jajcu, skopirano, življenje ni pisano. Ni zanimivo. Ni resnično.« In svojim vrstnikom, ki imajo nekatere stvari, ki jih Primož sploh ne zazna, ker se mu zde popolnoma odveč, svetuje tole: »Če želite ujeti srečo, ne kopirajte. Pojdite sami vase. Pojdite v življenju vedno tja, kamor drugi ne gredo. Tam boste našli nekaj novega, tam vas lahko čaka sreča.« In sreča, na katero Primož še čaka, je ljubezen, ki bi jo delil. »Človek je ustvarjen, da je s človekom skupaj. Da deli. Jaz se najbolj bojim, da bi se mučil s človekom, s katerim se ne razumem.« In kako moder je ta 31-letnik, ko razmišlja o ljubezni! Takole jo je definiral: »Ljubezen je umetnost. Ker potiho zahteva, da se obvladaš, in te hkrati nagovarja, da se spustiš v neznano. Je čustvo, ki te zasvoji in ga potrebuješ kar naprej, kot drogo. Je nekaj, kar zahteva, da se nenehno učiš, čeprav že vse veš.«
Živeti je umetnost. »Čim več, čim hitreje, to ni za vsakega. No, zame že ni bilo,« je pripovedoval. Povedal je, da ima tudi svoj mini muzej. Pomislili smo, da kje v garaži hrani kakšen kolovrat ali kaj takega, vendar se njegov mini muzej skriva v predalu pisalne mize, za katero smo sedeli. V njem so cigaretne škatlice, ki jih ne delajo več, pa stari modeli telefonov ... Išče stik s preteklostjo. Njegova najljubša knjiga je že nekaj časa zgodovinska enciklopedija, zelo rad pa prisluhne tudi anekdotam, ki jih pripovedujejo starejši ljudje. Povedal nam je tisto, ki mu jo je zaupal Polde Bibič, o Straži in Pirničku. Veliko o njem povejo pesmi. Prebral in kasneje zapel ter zaigral nam je pesem, ki jo je naslovil Živeti je umetnost, in gre takole: »Živeti je umetnost, umreti pa zna vsak, vsak bedak.« Potem je zaigral nekaj taktov na klinozob in nadaljeval s petjem: »Naredi in razvij ter bodi prvovrsten junak. Iz tistega, kar je, naredi, česar še ni bilo. In na vseh področjih boš napredoval tako!« Kar poje, tudi živi. In tako ostaja nad gladino. Ne glede na vse, danes ve: če se obroček prekine, če naravni tok življenja preseneti, če usoda vzame nekaj najdragocenejšega, boš manjkajoči del najbolj zapolnil s tem, da delaš nekaj, kar imaš rad. In tvoja duša bo spet zapela.
