Ta dan nam je vsem na glas »dovoljeno« govoriti o smrti, dušah, posmrtnem življenju in nebesih. Tedne prej se vse vrti okoli priprav na dan mrtvih.
Ob tej priložnosti smo zato poprosili Urško Puš, priznano kot medij, ki komunicira s pokojnimi, da z nami deli nekaj svojih misli.
POD BUDNIM OČESOM
Urška nam je rada ustregla, saj so priprave že v polnem teku. Kupujejo se sveče, pesek, aranžmaji, rože, ljudje sadijo mačehe po grobovih, umivajo spomenike in se trudijo, da bi bil grob kar se da lep in čist za prvi november. »Že same priprave so pod budnim očesom umrlih,« pojasni za začetek in nadaljuje: »Umrli ne bodo zamudili tega za nič na svetu. Vedite, da bodo ob vas, ko boste pleli okoli groba, nasuli nov pesek, zamenjali zemljo, počistili spomenik in prižigali sveče. Z vami pridejo na pokopališče in z vami bodo odšli. Ljudje smo si seveda različni in vsak od nas ima svoje razloge, zakaj obiskuje ali ne obiskuje pokopališča. Če ne hodite na grobove, ker to ni vaš način spominjanja na pokojne ali težko greste, fizično in/ali čustveno, umrli nimajo nikakršnih zamer. Niti ne spremljajo števila obiskov na grobovih. Spominjamo se jih lahko na najrazličnejše načine.«
BOLJ INTENZIVNO
Okoli prvega novembra je v zraku tudi veliko več razmišljanja o pokojnikih. Na njih se spomnimo domala vsi, ne glede na to, ali verjamemo v posmrtno življenje ali ne. »V tem času se vzpostavi most med fizičnim in duhovnim, zato lahko umrle v tem času bolj občutimo, večkrat vidimo, slišimo in vonjamo. Na dan mrtvih smo veliko bolj občutljivi in odprti za spiritualne sfere, če hočemo ali ne. Tudi najbolj skeptični in racionalni ljudje si v tem času dovolijo občutiti izgubo in s tem žalost, to pa je za duše umrlih dovolj, da se jim približajo in izkoristijo tistih nekaj minut, da jim pokažejo, povedo ali dajo občutiti, da so ob njih in da nikoli niso zares odšli,« pravi Urška.
VES ČAS OB NAS
Urška še razloži, da nas duše umrlih spremljajo vse leto. Prisotne so ob vseh večjih življenjskih mejnikih in najmanjših opravilih. Z nami komunicirajo na najrazličnejše načine, a konec koncev sporočila ostajajo enaka: »Tukaj smo, varujemo, spremljamo in spodbujamo vas! Fizično smo umrli, a duša živi naprej. Spominjajte se nas zdravih, veselih in polnih energije. Živite naprej! Bodite srečni!«
»Verjemite, da umrli vedo, kako skrbite za grob, kakšne rože in sveče prinašate, kakšnega angelčka ste položili na grob ali kako skrbno ste izbrali avtomobilček za zadnje počivališče vašega sinka. Vedo za našo žalost, zato so tu, da nam prišepnejo: 'Morda v zemlji počiva moje telo, morda je moj pepel ponesel veter, a moja duša je vedno s tabo. Nosiš me v srcu.',« sklene Urška.
