Pred 70 leti se je z družino vrnil s prisilnih let v Srbiji na Štajersko, kjer je začel igrati košarko pri Poletu.
Pred 20 leti je bil klub iz Tivolija v družbi družine Daneu na vrhuncu elitne evropske lige. Olimpija je namreč z Ivom med gledalci in sinom Jako na parketu v dramatičnih tekmah s Cibono in Stefanelom skočila vse do zgodovinskega in za mnoge navijače nepozabnega Final Foura v Rimu.
Pred 60 leti je z Olimpijo prvič postal jugoslovanski prvak. Ta dosežek je ponovil še petkrat. Vmes si je nadel reprezentančni dres, za Jugoslavijo je zbral kar 209 nastopov.
Pred 50 leti je postal najbolj koristen igralec svetovnega prvenstva v Urugvaju, z Jugoslavijo si je nadel srebrno kolajno. Z eminentno reprezentanco s Koraćem, Čosićem, Skansijem in rojakom Žorgo je bil leto kasneje na olimpijskih igrah v Mehiki znova tik pod vrhom. Za tisto srebro, ki so ga osvojili po finalnem porazu proti ZDA, so se Američanom sladko maščevali dve leti kasneje, ko je bila »zlata naša, luna pa vaša« in moštvo ZDA je v Tivoliju padlo za sedem košev. Z zlatom s svetovnega prvenstva v Ljubljani leta 1970 se je kapetan poslovil od vrhunske košarke. No ja, še nekaj let kasneje je s košarkarji Trbovelj z vlakom potoval na gostovanja druge slovenske lige, »saj so me prosili, da še malo igram, pa sem jim v sproščenem vzdušju stisnil roko in obljubo držal«.
Ima še dve zlati kolajni, z neuradnega svetovnega prvenstva v Čilu leta 1966 in s sredozemskih iger v Libanonu leta 1959. Srebrnih ima kopico: poleg SP leta 1967 v Urugvaju še na SP v Braziliji leta 1963, na OI v Mehiki leta 1968 ter na treh evropskih prvenstvih – v Jugoslaviji leta 1961, v Sovjetski zvezi leta 1965 in v Italiji leta 1969. V tej bogati zbirki kolajn je tudi bronasta z evropskega prvenstva na Poljskem leta 1963.
Pred 80 leti se je rodil v Mariboru. Še na mnoga leta, Ivo! #NaLegende. Laško verjame v #Legende.
