Delo, ki ga je v fiziki začel Galilej, je nadaljeval in do prvega vrhunca pripeljal Newton.
Newton je bil čudežni otrok. Za delo na kmetiji ni bil pripraven in po priporočilu strica, ki je učil v Cambridgeu, so ga poslali študirat. Brez težav, a tudi brez posebnih uspehov je leta 1665 študij končal. V tistem času so zaradi kuge cambriško univerzo za poldrugo leto zaprli. Preživel je prisilne počitnice v domači vasi. Imel je veliko časa za razmišljanje in tedaj naj bi odkril infinitezimalni račun in splošni gravitacijski zakon ter razstavil belo svetlobo na mavrico.
Leta 1687 je izšla njegova knjiga z naslovom (Matematična) načela naravoslovja (filozofije narave).
Neki njegov življenjepisec pravi, da »v zgodovini znanosti ni primerov, ki bi jih lahko primerjali z Newtonovimi dosežki« v tem poldrugem letu. Vendar vse kaže, da ni bilo čisto tako. Po vsej verjetnosti je Newton tedaj zares razmišljal o gibanju Lune in planetov ter o svetlobi, ker sta ti vprašanji zaposlovali vse tedanje fizike, morda se je odločil, kaj bo raziskoval, a čas vsaj za obe fizikalni odkritji še ni dozorel. Leta 1669 pa se je primerilo nekaj dokaj nenavadnega: njegov učitelj Barrow je šel predčasno v pokoj in svoje profesorsko mesto je prepustil Newtonu s pojasnilom, češ da ga ta prekaša. Danes to mesto na cambriški univerzi (Cambridge University) zaseda Stephen Hawking. Newton se je lotil raziskovanja svetlobe, uspehi pri tem pa so mu leta 1672 odprli pot v kraljevo družbo, angleško akademijo znanosti.
