Sedmega novembra 1918 so bili vojaki v bližini francoske vasi La Capelle priča nenavadnemu dogodku. Pred njimi se je nenadoma pojavil konvoj avtomobilov z belimi zastavami, v katerih je bila nemška mirovna delegacija pod vodstvom politika Matthiasa Erzbergerja. Prišli so se pogajat o koncu vojne, saj je bila Nemčija edina država sile osi, ki se je še vedno bojevala.
Zavezniški in nemški vojaki so po nepotrebnem umirali do zadnje sekunde pred veljavnostjo premirja.
Maršal Ferdinand Foch, jezen zaradi smrti sina in zeta v tej vojni, jih je sprejel hladno in jih je takoj postavil pred dejstvo. Ni se nameraval pogajati, namesto tega jim je posredoval 34 zahtev, ki so jih morali sprejeti v treh dneh. Ker so zahteve presegale pooblastila delegacije, so se Nemci posvetovali z Berlinom. Nemčija je bila tik pred zlomom, po državi pa so se vrstili protesti in revolucionarni upori, tako da jim dosti drugega kot brezpogojni sprejem vseh zahtev niti ni preostalo. Sledil je podpis premirja v poveljniškem vagonu maršala, v istem, v katerem je nekaj desetletij pozneje Hitler izsilil podpis francoske kapitulacije, 11. novembra približno ob petih zjutraj z začetkom ob 11. uri. V roku pol ure je novica o podpisu premirja obkrožila svet, ljudje pa so se pognali na ulice in začeli proslavljati konec vojne. Njihovo veselje je bilo prehitro, do konca vojne je bilo še šest krvavih ur in v tem času so sprte strani utrpele še skoraj 11.000 mrtvih. Točno ob 11. uri pa so topovi, puške in stojnice utihnili, po 1568 krvavih dneh je bilo velike vojne konec.
