Oblačne storitve za hranjenje fotografij niso neodvisne, kot se zdi. Za njimi stojijo predvsem ameriška zasebna podjetja, z zelo natančnimi pravili, kaj lahko uporabnik hrani na strežnikih.
arhiv
Algoritmi prepoznave fotografij so za zdaj še na začetku svojega razvoja.
Katere vsebine so prepovedane, piše v drobnem tisku pravil uporabe. Pri njih si ponudniki vzamejo veliko svobode. Ne gre le za vsebine, ki jih kot prepovedane določajo zakoni, ampak nam vsiljujejo tudi svoje moralne vrednote.
Kaj je za ponudnika neprimerna vsebina
Vsaj 90 odstotkov ljudi ima nekaj fotografij shranjenih tudi na internetu.
Največkrat zapisana termina »opolzko« in/ali »nespodobno« sta preširoko in močno odvisna od kulturnega okolja. Eni na primer ne vidimo problema v golem dojenčku na plaži, Američani pa skoraj takoj omenjajo pedofilijo, da niti ne govorimo o ženski prsni bradavici. Ženska, ki se sonči zgoraj brez, je v delih sveta tabu. To pomeni, da nam ponudnik, ki razmišlja v okviru svojih kulturnih okvirov, lahko blokira dostop do računa zaradi vsebine, ki se nam ne zdi niti približno problematična. Odločitve pa ne sprejemajo ljudje, vsebin je preveč, temveč samodejni algoritmi.
Pomembnejši ponudniki oblačnih hramb so ameriška podjetja, ki imajo do materije podobno stališče, odzivajo pa se različno. Najbolj liberalen je Google. Kdor njegovo shrambo uporabi izključno kot arhiv svojih podatkov, se mu ni treba bati, da krši določila pravil uporabe. Si pa je vzel pravico, da se odzove, če gre za nezakonite podatke. Vsaj glede teh smo si vsi enotni, katera so.
V praksi pa se Google ne odzove, če ne dobi prijave drugega uporabnika, ki se pritoži nad neprimerno vsebino. Kar pomeni, da smo svoje podatke objavili bodisi javno ali pa dovolili dostop svojemu krogu uporabnikov. Kakorkoli obrnemo. Če se nekdo pritoži, da ga je naša fotografija užalila ali kako drugače vplivala na njegova čustva, nas lahko prijavi in Google bo tako ali drugače ukrepal. Podobno politiko ima tudi Dropbox.
Lov na čarovnice
Paziti moramo, katere fotografije zaupamo oblačnim storitvam.
Najbolj stroga oziroma bolj papeška od papeža pa sta Apple in Microsoft. Slednji ne dovoli fotografij golih ali delno golih ljudi (kot taka se lahko razume že ženska v bikiniju), Apple pa še vulgarnih in škodljivih (katere so takšne, odloča sam) vsebin. Pri tem pa jima je vseeno, ali je dostop do vsebin omogočen še komu drugemu ali izključno uporabniku. Vsebin nočejo na svojih strežnikih in pika. Tako vsaj piše v pravilih uporabe.
Facebook je pred kratkim cenzuriral nagrajeno (zgodovinsko) fotografijo, ker je na njej gola deklica!
Kako se ponudnika odzoveta, pa je že druga stvar. Primeri blokade dostopa do njunih računov zaradi fotografij so že bili, kot tudi primeri, ko je policija potrkala na vrata uporabnika s sodnim nalogom in mu zaplenila računalnike zaradi suma pedofilije. To pa je lahko že alarm za ljudi, ki s telefonom fotografirajo svojega golega otroka na plaži, nato pa fotografijo naložijo v oblak ali celo objavijo na družbenih omrežjih. Ne ravno najbolj varno početje, pa čeprav se nam nič ne zdi sporno.
V praksi pa stvari še niso tako pereče. Algoritmi prepoznave fotografij so namreč še na začetku svojega razvoja. Pregledati bodo morali še ogromno fotografij in se postopoma učiti, kako upoštevati smernice, ki jim jih je postavil Apple, Microsoft ali kdo tretji. Je pa popoln nesmisel, da fotografij z golimi ljudmi, ki ne kršijo zakona, ne bi mogli shranjevati v oblaku, temveč izključno na lokalnih diskih.
