Knjiga je nadgrajena z videoanimacijo, ki poslušalce in gledalce popelje na sprehod skozi naravo s perspektive mravljice ter predstavlja enega najinovativnejših pristopov do poezije.
Videoanimacija je delo Neže Trobec, ki je poskrbela tudi za ilustracije, glasbo pa je prispeval Aleš Rendla, priznani bobnar in tolkalec ter komponist, tudi pedagog, sicer redni član Big Banda RTV Slovenija. Nina je vedela, da želi svoje delo nadgraditi, ni pa takoj vedela, na kakšen način.
»Logična izbira bi bile fotografije, vendar sem kmalu ugotovila, da bi morale biti barvne, kar bi bilo v nasprotju z načelom 'manj je več', ki mu zvesto sledim, in vse te beline, ki preveva moje knjige, saj se mi slednja zdi celo povednejša od nasičenosti. Zato sem se odločila o tem posvetovati z Nežo Trobec, s katero sva sodelovali že pri prejšnji knjigi, pesniški zbirki Balada za lastovke, kajti že takrat je izredno dobro začutila in likovno obogatila celotno zgodbo, in jo povabiti k sodelovanju. Ko sem ji opisala, kaj počnem in kaj si želim doseči z novim projektom, je bila navdušena in mi je nemudoma predstavila zamisel, da bi mi za promocijske večere ob povodu izida knjige ustvarila še videoanimacijo, na katero bi lahko brala utrinke iz zbirke. Moram priznati, da si takrat nisem znala prav dobro predstavljati, kaj mi ponuja, sem pa nemudoma pomislila, da ob animaciji potrebujeva tudi glasbo. Prva asociacija je bil Aleš Rendla, s katerim sva po tem, ko sem delala z njim intervju, ostala v prijateljskih stikih. Bilo mi je znano, da ne komponira le jazzovske, temveč tudi meditativno glasbo. Nad povabilom k sodelovanju je bil navdušen. Vedela sem, da tako njemu kot Neži lahko popolnoma zaupam in da ju bo notranji občutek vodil po pravi poti, kar se je tudi zgodilo. Pri lektoriranju že od začetka svoje kariere sodelujem s Tanjo Sernec, ki zvesto sledi vsem pravopisnim pravilom in mi hkrati dopušča precejšnjo svobodo. Nekaj težav je bilo edino pri spremni besedi, potem sem se o tem, kdo bi bil najprimernejši pisec, posvetovala z Nežo in predlagala je Lada Jakšo. Tudi z njim sva se dobila in takoj ujela, za kar sem resnično vesela, saj je uspel zaobjeti vse tri vidike projekta V šepetu trepet – besednega, vizualnega in glasbenega.«
