Tako se je francoskim umom porodil koncept Arktičnega žanjca – gre za krožno formacijo, ki bi v svoja nedrja vabila ledene gore in ki močno spominja na film Kevina Costnerja z naslovom Potopljeni svet.
Mesta in vasi bi plula širom Arktičnega oceana in se hranila z ledenimi gorami, bogatimi z vodo, polno hranil. Na ta način bi lahko tudi vzgajali hrano za Grenlandijo, ki trenutno vse svoje pridelke izvaža. Največje med tovrstnimi strukturami bi zmogle skupnosti do osemsto ljudi.
Mesta in vasi bi plula širom Arktičnega oceana in se hranila z ledenimi gorami.
Kot razlagajo Francozi, so ledene gore neke vrste oaze, ki bi nam lahko nudile marsikaj.
Njihova sladka voda bi bila odvajana v hidroponske tople grede, kjer bi rastle različne vrste sadja in zelenjave, s katerimi bi nato zalagali grenlandska obalna mesta. Osrednji pristan Arktičnega žanjca bi bil srčika agrikulturnega procesa, bit njegove proizvodnje trajnostne energije, obenem pa tudi nekakšen ledeni vrt, kjer bi se v temu namenjenih prostorih družili člani tam bivajoče skupnosti.
Kot razlagajo Francozi, so ledene gore neke vrste oaze, ki bi nam lahko nudile marsikaj.
Tovrstne strukture brez pogona bi po oceanu prenašali morski tokovi, ki med drugim prenašajo tudi ledene gore. Žanjce bi napajala Sonce – sploh med dolgimi poletnimi dnevi – in posebni osmotski sistem, ki bi energijo pridobival iz kombinacije sladke in slane vode.
Koncept Arktičnega žanjca je bil lani nagrajen s prvo nagrado v kategoriji za inovativnost in morsko arhitekturo mednarodnega arhitekturnega natečaja fundacije Jacquesa Rougierija. Francoska ekipa si sedaj prizadeva, da bi lahko svojo idejo še nadalje razvila in morda celo uresničila. Če nam prej v grlo ne steče voda.
