Začelo se je z Ramonsi, ki so, kot pove, »motor, ki poganja avto«. Newyorška punk zasedba, ki je navdihnila brez števila za nalezljive melodije dovzetnih duš, je zanj »alfa in omega«. Nosi njihove majice, z njimi zalaga tudi nečaka, ter ne skriva, da so kot D.D.V. (Davek na dodatne vibracije) v nekem obdobju preigravali kar 40 njihovih komadov. »Hey ho, let's go!«
V uk k Martinu Strelu
Matjaž Živkovič – Maki – nadimek je dobil od brata Klemna – je grosupeljska ikona alternativne glasbe. Z D.D.V. je prodrl tudi v inozemstvo, nato presedlal v The Drinkers, vmes pa načeloval društvu Stentbaj, ki je poleg glasbe promoviralo tudi vizualno umetnost. Šest je zanj tisto število, ki mu, če gre za leta, daje ali jemlje – v primeru D.D.V. gre za lok od letnic 1998 pa do 2004. Še pred tem je metal lepljivo okroglo usnje – bil je perspektiven rokometaš, težava je bila le, da v njegovem času med kadetsko in člansko selekcijo ni bilo vmesne stopnje. Ko je torej moral zapustiti vrste kadetov, kjer je bil kapetan tudi reprezentantu Davidu Miklavčiču, je kot član večinoma grel klop, kot pravijo. Ni pa imel želje, da bi temu navkljub vztrajal.
Njegova prva skupina so bili The Pirates, aktualna še začasa osnove šole. Kitarsko se je kalil pri Martinu Strelu, preigravali so skladbe Guns 'n Roses. Dokler pri 10, 11 letih ni od bratranca dobil kasete The Ramones in sčasoma osnoval D.D.V. Kaj pa si o stricu glasbeniku misli nečak? »Tudi on je pel Tine rine, a ga ne silim v to. Bi ga pa rad naučil igrati kitaro, a ga trenutno bolj zanimajo računalniki,« pove. Oče ni odobraval sinovega izleta v rockovske vode. Tako zelo, da ga ni pustil igrati na valeti v sosednjem Šmarju-Sapu. »Samo jaz sem manjkal. Tako daleč je prišlo, da je moral domov priti učitelj in prositi očeta, če lahko pridem,« se spominja.
Maki je bil povabljen v priljubljeno oddajo Znan obraz ima svoj glas. Kot je dejal, ga zaradi drugačne usmerjenosti v glasbi niso izbrali.
S pomočjo starejših bratov, bratrancev so se sčasoma dodobra spoznali s punkom z obeh strani Atlantika. A so jim, kot pove, pod kožo bolj zlezli Ramonsi (»Zakaj bi mogu solirat znat, trije akordi so čist zadost,« se glasi del besedila, posvečenega ikoničnemu kitaristu), čeprav so se spogledovali tudi z angleško inačico, natančneje s Sex Pistols. Tako so pred državnimi velmožmi – prisotna sta bila tudi Milan Kučan in Borut Pahor – zaigrali njihovo zimzeleno God Save the Queen. Njihov gost je bil Igor Arih, ki je v rokah držal Makijevo kitaro, medtem ko je skupina igrala na »fejk kitare«. »Bili smo zmenjeni, da jih razbijemo na odru in smo dejansko jih razbijali, Arih je imel pa mojo, ker sem mu jo dal za igrat. Ko je videl, da razbijamo mi, je začel razbijat še on,« pove in pojasni, da gre sicer za lastnika oglaševalske agencije – »Zahvaljujem se mu za tisti rockerski večer, a na popravilo kitare še vedno čakam,« se zasmeje Maki.
Vse je zrušil kapitalizem
Njihovi sopotniki so v tistih časih bili Anavrin, House Arrest, s katerimi so se odpravili tudi na turnejo Panka nam manka, Backstage, … D.D.V. so bili označeni za socialno-erotični punk rock. Kot pojasni Maki, »smo pisali iz sebe«. »Ko smo prišli v studio, so bili komadi še veliko bolj napadalni, a jih je založnik prepovedal.« Zato so morali besedila spreminjati. Kar se tiče scen, se s tem niso obremenjevali. »Moje obzorje je bil svet,« pove Maki in našteje države, v katerih so igrali: »Švica, Nemčija, Italija, Avstrija, …« »Vedno sem načrtoval, da bo to nekaj več, kot pa je bilo,« nadaljuje, »namreč zakaj bi bil prvi na vasi, če imaš sposobnosti, da narediš iz sebe nekaj več?«
D.D.V. so se kalili v stavbi na Taborski cesti v Grosuplju, ki je danes ni več. Na kraju, kjer je stala Olga Vila, te dni zeva gradbena jama. »V njej so ostali vsi spomini, vse je zrušil kapitalizem. Ta in kultura ne gresta skupaj – pravijo, da je zmaga nad kapitalizmom le svoboda. Ta bi z glasbo šla skupaj,« navrže. V sosednji stavbi je domovalo njegovo društvo Stentbaj. Tam je priredil več kot 300 koncertov, tudi prvega od v življenje znova obujenih Niet. »Potem so fantje napolnili Križanke, a tega v intervjujih ne omenjajo – to govori več o njih kot o meni.« Društvo je – spet po šestih letih – pokopal rop. Kot pove Maki, je bilo vlomilcev več, obsojen pa le eden. Ostal je brez vsega, škode je bilo za 6000 evrov. Pravnomočno obsojeni Leon L. je stari znanec policije. »Doma imam odločbo, da mi mora vrniti 6000 evrov, ki pa jih nikoli nisem dobil. In to je Slovenija.« V času sojenja je živel v Londonu. Pozvan je bil na sodišče, pravi; če ga ne bo, ga bodo privedli, je po njegovih besedah pisalo v priporočeni pošiljki, ki jo je dobil na grosupeljski naslov. Vzeti je moral dopust in sesti na letalo, na sodišču pa šok: obtoženega jim ni uspelo privesti. »In kaj je najbolj smešno: na koncu sojenja me sodnica pobara, če sem imel kakšne stroške. Ko ji povem, da sem priletel iz Londona, pa me odpravi z 'Ah dajte Živkovič, zapustite dvorano'.« Povrnili so mu stroške za železniško vozovnico iz Ljubljane do Grosuplja, pove.
Na robu uspeha
Po turneji po Švici jih je zasledil menedžer britanske heavy metalske skupine Saxon in jih povabil na skupno evropsko turnejo. Žal jim ta ni bila usojena, saj je imel eden od članov, pove Maki, drugačne načrte. Zamenjavo bi bilo težko najti, doda, saj so bili »unikat«. »Res smo bili pristni, menjava pa bi to gotovo podrla.« Ne zanika, da razplet še danes obžaluje. »Jaz vedno obujam D.D.V. Tudi ko sem šel k The Drinkers, je moj pogoj bil, da igramo D.D.V.« D.D.V. so že pripravljali material za naslednjo ploščo pa albumu Davek na dodatne vibracije, preden so kruti konec storili. Maki je odločen, da jih nekega dne tudi posname.
»Katastrofa«
Član Drinkersov je postal takoj po razpadu D.D.V., torej 2004. »Treme nisem imel, ker sem bil že od prej 'našpičen',« se spominja. Tudi pisal je za skupino. Igrali so celo v toaletnih prostorih Hale Tivoli. Ideja se mu je utrnila na hokejski tekmi, župan Zoran Janković je dal zeleno luč, nastal pa je dvd Od pira do školjke. Kako pa se je končala zgodba z The Drinkers? »To je spet žalostna zgodba. To je moja velika zamera. Dostikrat pustim priprta vrata in kakšnega spustim noter, v tem primeru pa sem jih trikrat zaklenil. Preko elektronske pošte so prekinili sodelovanje z mano.« In kaj je bil razlog? »Kolija (prvotni pevec, op. a.) so imeli pripravljenega, da pride nazaj. Me je pa pred smrtjo poklical, a nisem dvignil, za kar mi je žal. Ne vem, kaj mi je hotel povedati, bil sem zelo jezen.« Tudi v primeru te zasedbe – kot pri D.D.V. in Stentbaju – je Maki vložil šest let.
Maki je po opisu dogodkov začasa društva Stentbaj občutja povzel z besedo »žalostno«. V primeru The Drinkers je uporabil besedo »katastrofa«.
Maki Ramone
Te dni se preživlja z več stvarmi. Je Maki Ramone, ima isti bend kot Omar Naber, pozimi v Švici uči smučanje, poleti na Tajskem poučuje angleščino. Je tudi sobodajalec. Maki Ramone pripravljajo album z delovnim naslovom Samodestrukcija, ki bo luč sveta ugledal, ko bo dovolj denarja. Maki namreč vse financira sam. Da nekaj delajo prav, podkrepi s sledečo anekdoto: med zimsko turnejo po Švici so tako navdušili neimenovanega poslovneža, da si jih je poleti še enkrat pripeljal nazaj.
Priložnost je vse
Kar se tiče poslušanja glasbe, se Maki še vedno identificira kot punker. Enako, kar se tiče svetovnih nazorov. »Zaradi krivic, ki se dogajajo predvsem malemu človeku. Grosuplje je postalo trgovsko središče, čez cesto nastaja gromozansko skladišče. Vse poganja denar. Kot sem enkrat rekel: 'Enim je dovolj, da imajo vilo, bazen in zlatega prinašalca, drugim pa je dovolj, da jim bije srce'.«
Maki si je lahko slovensko glasbeno sceno ogledal z njenega »underground« obrobja in iz njene srede. Kaj je odnesel? »Največji problem slovenske scene je, da glasbenik ne dobi priložnosti. Priložnost je najpomembnejša. To ti lahko dasta radio – ki ti je ne da – in televizija – ki ti je ne da, ker se zdaj vse dogaja pod kozolci. Aja: Drinkersov na RTV-ju zaradi alkohola niso marali, zdaj pa z njim nazdravljajo v oddajah pod kozolci, kar je skregano z logiko. Je pa to okno za priložnost včasih bilo večje, te dni pa se vztrajno manjša.« Kdo je zanj Maki? »Nikoli se nisem prodajal za objave, zame je vedno 'čez glasbo'.« Če se že mora odklopiti, prime za teniški lopar. Pred imenom, ki nosi določeno težo, torej ne beži, kako pa ga je zgradil? »Odvisno je od tega, kako dober si v tem performansu. Ti moraš prepričati. Dostikrat je ples ali pa gib tisti, ki prepriča med nastopanjem v živo, ne glas,« pove in strne: »Če ne daš, ne dobiš.«
