Takole nam je povedala o uživaških dneh: »Moje počitnice letos upam, da se še niso povsem iztekle. Sem zelo slaba pri načrtovanju počitnic, zato mi velikokrat spolzijo med prsti. Vsako leto se moram bolj usklajevati z urnikom, ki ga imamo na radiu in TV Veseljak Golica, pa tudi z urnikom mojega sina, ki je vsako leto bolj zaseden z nastopi, vajami in poletnimi izobraževanji, ker je glasbenik in igra več inštrumentov, obiskuje srednjo glasbeno šolo in gimnazijo hkrati. Je član več pihalnih in harmonikarskih orkestrov, član folklorne skupine in kvintetovskega ansambla, zato je usklajevanje postalo prava umetnost, saj tudi moj urnik ni ravno prazen.
Letos smo za glavni oddih izbrali grški otok Samos, kjer še nismo bili. Želela sem si malo dlje, ker se mi zdi, da če odletim z letalom, lažje in hitreje odklopim vsakdanje delo, ki me sicer zelo razveseljuje, ampak hkrati tudi zelo okupira glavo. Zadala sem si, da se najprej naspim do sitega, pa je bila ta ideja že drugi dan počitnic vprašljiva, saj moje telo ni vajeno poležavanja in so se zato takoj pojavile bolečine v križu. Pa sem nastavila jutranjo budilko in sem po slovensko odhajala zjutraj na sprehod, tek in plavanje, saj se je do sedme ure zjutraj še dalo dihati, potem pa zelo težko.
Samos je lep in poln prekrasnih plaž, zato smo si izposodili avto, ki nas je popeljal po otoku, ki je bil rojstni kraj pravljičarja Ezopa in matematika Pitagora.
Samos je le streljaj oddaljen od Turčije (1,6km). Turki in Grki si na tem delu niso najbolj naklonjeni. Apetiti so veliki, a turški turisti bližino prekrasnega grškega otoka kljub temu s pridom in veseljem izkoristijo. Na otoku je zato menda kar 30 vojašnic, ena pa precej velika, tam je parkiran cel vozni park tankov in ostalih vojaških vozil, ki jih tudi sicer na Samosu redno srečuješ. Včasih je bolje, česa ne veš, ampak jaz sem radovedna in vse vprašam. Imeli smo srečo, da je bil v tem času glavni praznik tega otoka. Začel se je z mašo in procesijo, v kateri so bili udeleženi vsi najbolj pomembni predstavniki cerkve, vojske in mornarice.
Zanimivo se nam je zdelo tudi to, da so se okoli našega hotelskega resorta ponoči sprehajali divji prašiči. To je pomenilo, da so ideje o naših nočnih obiskih plaž šle po zlu. Pridno smo uživali na terasah in poslušali kruljenje, ograje smo pa skrbno zaprli. Vseeno smo se pošteno nakopali v bazenu in v morju, naužili plaž vseh vrst in se tudi naspali. Za to poletje si želim samo še kak občasen skok v morje, predvsem pa nekaj dni hribolazenja. To je balzam za mojo dušo in telo. Tam večino časa ni signala, možgani so zaposleni z dihanjem in vzdihovanjem ob veličastnih razgledih, telo je zadovoljno premigano in ob koncu dneva utrujeno od hoje, ne pa od stresa in skrbi. Vedno poskrbimo za to, da se naš pohod konča s kakšnim skokom v jezero, ki nas čaka v dolini, tako da ... držim pesti za še nekaj dni brez neviht v hribih, potem pa bomo pripravljeni na novo sezono na Veseljaku, ki se seveda snuje in pripravlja ravno čez poletje, ko se večini zdi, da se nič ne dogaja.«
