Predstavili ste novo pesem Riskiraj. Ste človek, ki »riskira« oziroma tvega, ali ste bolj »ziheraš«, manj naklonjeni tveganju?
Nisem ziheraš, nikoli. Ziheraštvo je dolgočasen slog življenja. Če tvegaš, te lahko čaka nekaj zelo slabega ali pa nekaj zelo dobrega. Jaz raje tvegam in čakam tisto zelo dobro, kolikor dolgo je pač treba čakati.
Med epidemijo ste posneli nov album, ta pesem pa je bila zadnja, ki ste jo dodali, kajne?
Zadnji dve leti sem posnel cel album in spomnim se, da sem neke sobote delal ponoči v studiu, ko je nenadoma od nekod prišla ta pesem. Vse sem dal na stran, vse ljudi prosil, naj zapustijo studio, dobil sem idejo in sem se lotil pisanja pesmi, besedila in glasbe. Ob 4. uri sem imel osnutek pesmi narejen in sem želel, da jo kdo sliši in pove, kakšna je. A koga naj kličem sredi noči?
Ali svoje delo vedno najprej pokažete bližnjim?
Kadar se mi zdi, da mi je uspelo nekaj zelo dobrega in mi diši po uspešnici – pa tudi če potem ni uspešnica, jaz jo jemljem tako –, moram to takoj pokazati prijatelju. Tudi sredi noči. Za pesem Riskiraj sem tako uspel priklicati prijatelja iz Nemčije, ki je bil ob 4. uri edini buden. Pesem mu je bila všeč, jaz pa sem bil zadovoljen tudi zato, ker mi je za album, ki je bil sicer že posnet, manjkala prav takšna pesem, ki predstavlja novega, sodobnega in modernega Ivana Zaka. Ker menim, da je dobro, da glasbeniki in producenti menjamo sodelavce, da bi se lahko rodilo nekaj novega, drugačnega, sem odšel v Ljubljano h Krešimirju Tomcu in hitro sva se strinjala, kakšna naj bi bila pesem, da je dobila moderen pridih.
Ste nočni tip, vedno ustvarjate ponoči?
Sem, zato je težko za moje sodelavce; ljudje se običajno odpravijo spat okoli 22. ure, meni pa se opolnoči šele »prižgejo akumulatorji« in takrat sem najbolj ustvarjalen. Do zdaj sem imel srečo, da so sodelavci zdržali ta moj nočni tempo, pa tudi v Ljubljani sem se prepričal, da delo ponoči ni nič nenavadnega. (smeh)
Ko ste pesem predstavili na Radiu Aktual, so vas izzvali, da zaigrate svojo prvo pesem, U meni živiš, Julija. Koliko ste bili stari ob njenem nastanku?
Ah, da, vrgli so me v ogenj, komaj sem se spomnil teksta. (smeh) To pesem sem posnel pri 16 letih in z njo odšel na Trešnjevački dječji festival ter zmagal. To je bil res močan veter v moja jadra, da sem še bolj zavzeto ustvarjal. Z glasbo se ukvarjam od šestega leta, učil sem se kitare, pri šestnajstih sem osnoval svoj prvi bend, veliko smo igrali po klubih, in tako se je moja glasbena kariera začela.
Se je veliko spremenilo od leta 1996, ko ste prvič zmagali na festivalu?
Veste, kako je: menja se glasba in menja se čas, to je normalno. Želim biti sodoben in moderen. Problem v današnjih časih je, da daljšo kariero ko imaš, več imaš sovražnikov. In če se želiš prebiti v medije, da bi lahko svojo pesem bolje promoviral, se moraš ukvarjati z vsem drugim kot z glasbo. Prav iz tega razloga sem se zadnje čase malce umaknil – ker sem želel delati glasbo, menedžerja pa še vedno nisem našel. Imam sicer ljudi, ki se zame dogovarjajo o nastopih, a to ni menedžer, ki kompletno poskrbi za glasbenika, od glasbe do oblačil in tako naprej.
Čaka vas turneja po Hrvaški, vas bomo slišali tudi v Sloveniji?
Imam veliko nastopov po vsej Hrvaški, pravo mini turnejo, rad pa bi se tudi vrnil v Slovenijo, a dogovori o nastopih še potekajo.
