Pretekli teden smo bili na predstavitvi slovenskega romana Il figlio della lupa (Sin volkulje), napisanega v italijanščini. Slovenski kulturni dom v stari Gorici je bil nabito poln, ljudje polni pričakovanja. Avtorja Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada sta skupaj z voditeljico predstavitve povedala marsikaj zanimivega. Vsi navzoči pa smo doumeli, da je knjiga, ki se dogaja v Čepovanu na hišni številki 83, res nekaj posebnega. Nekaj, o čemer se bo še dolgo pisalo in govorilo.
Anton Špacapan Vončina je priznan umetnik, ilustrator, kipar, scenograf, ki že vse življenje deluje med Slovenijo in Italijo. Sodeloval je tudi pri nastanku velikega števila koprodukcijskih filmov med Slovenijo in Italijo. Francesco Tomada, njegov dobri prijatelj in soavtor knjige, pa je eden izmed najbolj priznanih italijanskih poetov. Po več kot uspešni predstavitvi knjige sta si vzela tudi nekaj minut za nas.
Kako lahko dva avtorja napišeta skupaj eno knjigo?
A: Po navadi je tako, da sta prijatelja, ki se zavedata, v katero smer gresta, in ki se med sabo razumeta.
Vi ste razumeli, Francesco, kar je zdaj povedal Anton?
F: Nisem ravno razumel, kaj je zdaj povedal. Lahko pa rečem, da je za pisanje knjige v dvoje potrebnega zelo veliko zaupanja drug v drugega. In nujna je skupna ideja.
Je bilo med vama kaj konfliktov? Sta se med pisanjem knjige kdaj sprla?
A: Ne, nisva se sprla. Sicer pa sva že na samem začetku rekla, da če se morda ne bova razumela, bo pač treba to takoj razčistiti. Tudi za dobro zgodbe. Če pa sva se vseeno kdaj sprla, je to bilo zato, ker je zmanjkalo vina. (smeh)
F: Diskutirala sva, ampak prepirov pa res nikoli ni bilo.
1931 v Čepovanu
Središče te knjige je Čepovan – krasen svet med dvema ulicama, ki se ločita in potem se spet srečata na cerkvenem trgu. To je pravo vesolje zgodb, ki se prepletajo med seboj. Časovni stroj nas popelje v leto 1931, v obdobje fašizma, v hiše, šolo, vaško gostilno …
Koliko časa traja pisanje take knjige v dvoje in kako lahko sploh napišemo knjigo v dvoje? Sta delala po popularnem Zoomu ali sta sedela skupaj? Res si ne predstavljam poteka pisanja v dvoje.
A: Preden sva začela, tudi midva nisva vedela, kako bo to potekalo. To je namreč najin prvenec. Ampak Francesco se zbuja zgodaj zjutraj, ko grem jaz šele spat … Jaz sem pisal ročno, na papir, v lokalnih oštarijah, in Francesco je rokopis pregledal in digitaliziral. Če bi jaz sedel za računalnikom, tega romana ne bi nikoli dokončali. Svoje liste sem dal v tulec in skril v določeno drevo, potem je on to vzel, obdelal in mi poslal.
Torej je bilo v knjigo vloženega zelo veliko dela – in dobre volje. Zato me zanima, kdaj bodo lahko slovenski bralci dobili slovensko različico knjige?
A: Pravzaprav se nekaj trudimo v tej smeri, ampak zdaj še ne morem povedati, koga smo kontaktirali in zakaj. Toda ta knjiga mora absolutno iziti tudi v slovenščini. V Italiji je bilo lažje, ker je tudi država večja, in imeli smo srečo, da smo dobili založnika, ki je zelo senzibilen za te teme in to območje.
Je mogoče prišlo do kakšnih političnih pritiskov? Ker pisati knjigo o teh zadevah na tem območju …
F: Med pisanjem knjige ni bilo nikakršnih pritiskov, ko pa sva začela predstavitve, so se začeli tudi politični pritiski, ker ta knjiga ni ravno povsod dobro sprejeta oziroma zaželena.
A: Sploh zaradi naslova, ker se II figlio della lupa (Sin volkulje) lahko dojema tudi drugače … zgodovinsko gledano. Lahko se zgodi, da bo kakšen ultradesničar to kupil, misleč, da je nekaj popolnoma drugega.
Gorica in Nova Gorica bosta leta 2025 evropski prestolnici kulture. Lahko pričakujemo še kakšno sodelovanje med vama?
A: Seveda, midva že tako ali tako sodelujeva na festivalu Če povem — enkrat na leto imamo namreč v Čepovanu festival Če povem, ki se ukvarja prav s takimi tematikami, kot so ekologija, antirasizem, poezija, kantavtorstvo. Midva sva del te ekipe, ki to organizira, in to prav v tej hiši, na številki 83, kjer se med drugim dogaja večji del romana.
Za konec: koliko smo ljudje napredovali od takrat (obdobje med obema vojnama) do zdaj? Smo sploh napredovali ali še vedno delamo iste napake?
A: Očitno smo še vedno ostali z gorjačami.
F: Rad bi mislil, da smo šli kot ljudje naprej, ampak žal mislim, da smo ostali na isti točki. Ravno zato je prav, da o teh zadevah govorimo, in to čedalje glasneje!
Prispevek si lahko ogledate na Youtube kanalu odkrito.si
