Kako blizu vam je Špela?
V nekaterih stvareh precej, v drugih sploh ne. A ker jo igram jaz, je to konec koncev moja različica Špele, zato imava verjetno tudi kakšno stvar skupno. Po drugi strani pa sva si zelo različni.
V čem sta si različni?
Kaj pa vem. Recimo ta njena osredotočenost … Najtežje se mi je bilo poistovetiti s tem, ko sem v prvi sezoni pri njej začutila malo oportunizma. Po drugi strani pa se mi zdi, da je bila samo zelo naivna in se ni zavedala, kaj počne in ji je bilo potem žal. In različni sva si v osredotočenosti na kariero. Mislim, da bi Špela raje žrtvovala odnose kot profesionalno življenje, jaz pa se trudim odnose postavljati na prvo mesto.
Bi sami lahko opravljali odvetniški poklic?
Mislim, da ne. Zelo mi je zabavno, če se lahko prelevim v kakšen drug poklic. Noro sem se zabavala obdana z vsemi temi papirji v pisarni, ne bi pa to mogla biti v resnici moja služba.
Bi se v njej dolgočasili?
Ne bi si drznila tega reči. Na drugačen način je naporna in odgovorna. Glavno vprašanje, s katerim se ukvarja serija pri tem poklicu, je: kako biti dober odvetnik in hkrati človek, kako iti čez to, če kdaj zastopaš nekoga, za katerega veš, da je kriv. O teh in podobnih vprašanjih sem veliko razmišljala, ko smo začeli snemati. Sem kar občutljiv človek in bi mi te stvari preveč prišle do živega, če bi se ukvarjala s sodnimi primeri in krivicami. Bilo bi mi preveč naporno.
Špela je precej resna, odrasla, vi pa pravite, da niste.
Ne, ne bi rekla, da sem tako resna. Zdi se mi, da starejša sem, bolj se počutim kot otrok. Seveda znam biti tudi resna. Rekla bi, da sem igriva.
Kako ohranjate otroka v sebi?
Zdi se mi, da mi tudi poklic pomaga pri tem. Že sama beseda pove, da je to igra, pa tudi če je dramska. Želim si, da bi mi čim dlje uspelo ohranjati ta svet igre v igri. Da bi se znala čim dlje igrati.
