V seriji Gospod profesor in filmih Košarkar naj bo 2 ter Pojdi z mano ste delali s številnimi najstniki. So bili poslušni in disciplinirani (tudi v smislu pripravljenosti) ali so vam zaradi podivjanih hormonov naredili tudi kakšen siv las?
Uf, podivjani hormoni najstnikov so eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerih sploh delamo take projekte. Loviti njihov utrip, ustvarjati ob njihovi energiji, učiti se od njih in jim hkrati pomagati – to te tako zelo napolnjuje, da nič ne de, če nastane kakšen siv las več. No, mene sicer že bolj napada pleša. (smeh) Kar se pa njihovega dela tiče, naj povem, da je biti v njihovih letih tako predan in fokusiran ter hkrati tako sproščen in neizumetničen pravzaprav redka vrlina. Zavedali so se, da gre za velik projekt in da ni prostora za igračkanje, ampak samo za igranje. Res so bili super. Je pa res, da v režiji nisem bil sam. Pri Gospodu profesorju sem bil glavni režiser, a je pet epizod režiral Marko Šantić, tako sem imel med snemanjem tudi nekaj dobrodošlega odmora od hormonov, ki sem jih hvalil zgoraj. (smeh)
Jure Henigman mi je dejal, da ste ga vi povabili na avdicijo za Gospoda profesorja. Poleg njega v omenjeni seriji vidimo še kar nekaj obrazov, s katerimi ste že delali v prejšnjih projektih. Koliko besede imate pri sami zasedbi?
Na avdicijo za Gospoda profesorja sem Jureta povabil, ker sem pač imel njegovo telefonsko. Če je ne bi imel, bi ga poklical kdo drug iz produkcije. Velikokrat že sama zgodba in značaj nekega lika kar kličeta po prav določenem igralcu ali igralki. Kljub temu je treba izpeljati številne avdicije in preizkusiti različne možnosti in kombinacije igralcev, da bi bili pri sestavljanju celotne igralske zasedbe prepričani o svojem izboru. Seveda se nekateri igralci iz prejšnjih projektov ponovno pojavijo, ker že poznaš njihove zmožnosti in veš, kaj bodo prinesli v projekt. Tega moraš kot režiser voditi proti končni podobi, ki si si jo zastavil sam ali skupaj z naročniki in soustvarjalci. To velja tudi za izbor igralcev. Ko zdaj gledam Gospoda profesorja in igralske stvaritve recimo Jureta Henigmana, Tine Vrbnjak in Gojmirja Lešnjaka - Gojca, sem res vesel, da sem se in smo se odločili zanje.
Slišala sem, da ste imeli pri seriji Gospod profesor končno dovolj denarja, da ste imeli na voljo dovolj časa za snemanje. Je to običajno tisto, kar vas najbolj spravlja v stres?
No, dovolj denarja in dovolj časa smo imeli, da smo ustvarili, kar smo. Ni pa to vse, kar znamo in zmoremo. VOYO postaja oziroma je že izjemna platforma za razvijanje avdiovizualnih vsebin, mnogi zaradi njega sploh ustvarjamo. Vseeno pa še zmeraj so in bodo omejitve pri ustvarjanju, kar je normalno. Nekatere sprejemaš, druge si prizadevaš omiliti ali odpraviti, zaradi kakšnih pa se lahko pritožuješ le »na sončno upravo«.
Časa nikoli ni dovolj in tudi tokrat ga ni bilo. Vedno se ukvarjam predvsem s tem, kako iztisniti čim več iz časa, ki ga imam, in prav nikoli s tem, kako ga porabiti. To res nikoli ni problem, saj je dela in možnosti za izboljšave vedno dovolj. Čas je stresen dejavnik, ker ga na snemanju ne merimo v urah. Moje življenje je takrat načrtovano na pet minut natančno. Zamujati za 15 minut na snemanju že lahko pomeni kolaps sistema, povzroči učinek domin, ki lahko vpliva tudi na dvesto ljudi na snemanju in stane tisoče evrov. Moram reči, da precej raje zamudim letalo, kot da zamujam 15 minut na snemanju.
V zadnjih dveh letih ste zelo zasedeni. Čemu pripisujete tako veliko povpraševanje po vas?
Štajerec sem in brado imam. (smeh) Hec na stran … Seveda bi bilo treba vprašati druge, a upam, da se le vidi, da to, kar počnem, počnem predano in s srcem, saj drugače niti ne znam. Vedno se potrudim, da naredim najboljše, končni rezultati pa so dovolj dobri, da mi zaupajo nove in nove projekte. Upam, da bo tako tudi ostalo. Sicer pa v resnici mislim, da je povpraševanje po meni precej majhno, ker imam še marsikaj ponuditi. (smeh)
Se je bilo težko prebiti oziroma si ustvariti ime in zaupanje (delali ste tudi kot mikrofonist, asistent režiser, montažer, organizator lokacij, vodja snemanja …)?
Zdi se mi, da je bila moja pot zelo naravna. Z leti sem si nabiral izkušnje, kolikor sem le lahko, in opravljal najrazličnejše funkcije. Tako sem spoznaval svoj poklic od znotraj. Vsak ima svojo pot in vse pride, ko mora priti, ko si pripravljen. Potrebuješ pa srce, osredotočenost, trdo delo in potrpljenje, pa seveda tudi srečo. Mora te veseliti, kar počneš, in potem je lažje. Koordiniral sem recimo bagerje, ki podrejo mesto, vodil več sto gledalcev rimskih gladiatorskih bitk, metal ljudi skozi okna, s pomola, jih dvigoval iz brezen, čakal močerade. Uživam kot režiser, ko koordiniram ta cirkus in ko sem na projekcijah Košarkar naj bo 2 s strani opazoval nasmejano občinstvo. Čeprav je bilo velikokrat zelo težko, sploh na snemanjih, biti pri koncu z močmi na ostrem mrazu, prebedeti mnogo noči ali garati dneve in dneve v dežju, rad počnem, kar počnem.
Ste tudi scenarist. Lahko pričakujemo tudi kakšen film ali serijo po vašem scenariju (in v režiji)?
Lahko pričakujete, samo še ne vem, kdaj. (smeh) Se mi ne mudi. Pomembnejše se mi zdi, da sem del večje ideje, kot pa da bi se moral nujno pod oboje podpisati sam. Nedavno sem se pridružil super ekipi na Paprika Studios produkciji, kjer sem prevzel naloge kreativnega producenta za igrane vsebine. Pred nami so veliki projekti in sodelujem na vseh ravneh ustvarjalnega procesa, od scenarija do premiere. Vodil bom več ekip različnih projektov. Ne bo mi dolgčas. Če pa bom kaj svojega spisal in režiral, bo to nekaj, kar bi rad počel neodvisno od zvrsti. Za glavne vloge pa sem vedno pripravljen sprejeti modre kuverte. Nikar me ne jemljite resno, prosim … lahko so tudi bele. (smeh)
Kakšne serije in filme si radi ogledate v prostem času?
Dostopne. (smeh)
Morajo biti te zelo drugačne od tistega, kar delate v tistem času, ali celo raje pogledate podobne, da vse skupaj primerjate?
To je odvisno od tega, v katerem delu procesa ustvarjanja sem. Včasih potrebujem navdih, včasih sprostitev in razbremenitev. Pogosto opazujem, kako so drugi kaj izpeljali, včasih iščem napake, da jih sam ne ponovim. Dejansko sproti izbiram, kaj bom gledal, pač glede na to, kje me takrat čevelj žuli. Se je že zgodilo, da sem pogledal nekaj filmov ali tudi celotne serije samo zaradi enega prizora, ki sem ga moral zrežirati. Po drugi strani pa sem imel dolga obdobja brez kakršnega koli ogleda serij ali filmov, ker sem bil preprosto prenasičen z umetno ustvarjenim svetom.
S čim si polnite baterije?
Precej klasičen, preprost, a tako zelo resničen odgovor: z družino. No, pa s spanjem, prijatelji, glasbo, naravo, športom itd. Pa tudi delom. Takšen sem. (smeh)
