Tema tokratne sezone so korupcijske afere v farmacevtsko-zdravstvenih poslih. Te zelo dobro poznamo tudi iz realnih primerov pri nas in po svetu. Jih spremljate?
To je tema, ki ji je v zadnjem času zelo težko uiti tako pri nas kot po svetu. Scenarij za drugo sezono sem od produkcijske skupine Mangart dobila v roke, ko je pri nas spomladi 2020 ravno izbruhnila epidemija in potem vse mogoče afere z njo. Do jeseni, ko smo začeli snemati, so se v Sloveniji razvrstili dogodki, v marsičem zelo podobni scenariju. Kot bi avtorji vse skupaj napovedali. Veliko smo se čudili temu. Naj vas ne zavedem, druga sezona se ne vrti okoli nobenega zdravstvenega virusa, se pa ukvarja z družbenimi, političnimi in javnomnenjskimi »virusi«, ki jih ustvarjamo in zapletamo sami.
Kako pa je potekalo snemanje?
Na glavo! Ko smo končno dobili zeleno luč za snemanje, so se začele intenzivne priprave. Pri filmu je čas denar in naša serija ima žal na voljo precej manj sredstev, že če primerjamo z Jezerom ali Vrenkom, kaj šele s tujo produkcijo, zato so priprave še toliko pomembnejše. S krasno igralsko zasedbo in režiserjem Vojkom Anzeljcem na čelu in s podporo producentov smo garali prek svojih zmožnosti. Dobivali smo se tudi drug pri drugem doma, razvozlavali vsebino in vadili prizore.
Tako kot prva sezona je tudi druga vsebinsko zelo polna in prepletena. Snemalni dan je bil tako količinsko zapolnjen, da ni smelo iti nič narobe, saj smo morali vse posneti v času. Res pa je, da smo kot ekipa že zelo utečeni, za dobro organizacijo in voljo na setu produkcijska hiša Mangart zelo dobro skrbi. Smo pa morali snemanje zaradi ponovne razglasitve epidemije oktobra 2020 prekiniti. Nadaljevali smo februarja 2021. To nam je dalo možnost, da smo malo zadihali, na drugi strani pa smo morali celotno kolesje še enkrat pognati in zaradi časovnega zamika toliko bolj pohiteti.
V seriji ste zelo pravičniški. Ste takšni tudi zasebno? Vas zelo zmotijo krivice in se jih trudite poravnati?
Seveda me motijo. Vsakogar motijo. Samo težava je v tem, da človek o sebi vedno misli, da je pravičen in pošten. Biti pravičniški za eno stran lahko pomeni nepravičniški za drugo.
Mislite, da bi bili v redu pravnica?
Verjamem, da si vsak zasluži pošten postopek. Vendar streči pričakovanjem strank, zagovarjati samo en vidik, iti čez sebe, zagovarjati nekoga, ki je kriv ...? Nimam tako debele kože. Mislim tudi, da so danes v resničnem življenju skupaj s političnimi in medijskimi pritiski ter pritiski javnosti to zelo nehvaležne vloge. Kot odvetnica, tožilka, mediatorka ali sodnica, poštena ali nepoštena, se tako vidim samo na odru v predstavi, tam pa vedno z veseljem.
Nika se v prvi sezoni po odkritju družinskih skrivnosti odreče mami in očimu. Bi vi to lahko storili svoji družini? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi?
Ojej ... Ne znam si predstavljati, kaj se mora zgoditi človeku, da prekine odnose s svojimi najbližjimi. Upam, da mi o čem takem nikoli ne bo treba razmišljati. Vendar nikoli ne veš. Ljudje se sprejo že zaradi ukradene bajadere. Doma se znamo tako spričkati kot pobotati. Ampak se imamo radi. Naj tako tudi ostane.
V prvi sezoni serije V imenu ljudstva po prvotnem nestrinjanju vaš lik Nika le najde skupni jezik z nekdanjim šefom, odvetnikom Borutom, ki ga igra Rok Vihar, in z njim sta pozneje tudi v intimnem razmerju. Tudi vaš partner je vaš sodelavec. Ste imeli kdaj zaradi tega kakšne pomisleke?
Uf ... sem. Seveda sem. Pa je na koncu le srce premagalo glavo. Dolga zgodba, ki jo bom z veseljem delila na stara leta.
Katere lastnosti sicer pri partnerju ne bi mogli tolerirati oziroma je sprejeti?
Laži in žlehtnobe. Mislim, da drži, če rečem, da tako, kot se partner vede do svoje mame, se bo prej ali slej začel vesti tudi do tebe.
Katero lastnost ste morali pa vi malce »utišati«?
Mogoče trmo? (pomolči, op. a.) Ne vem, če bi se Sebastian sicer strinjal ... Moč odnosa je ravno v tem, da se sprejemaš z dobrimi in slabimi lastnostmi. Če tiste slabe izstopajo, potem verjetno dva sploh ne prideta skupaj že na samem začetku.
Videli vas bomo lahko tudi v novi sezoni serije Vse punce mojga brata. Tudi tu ste resni. Torej vas producenti ne vidijo kot tipično avšasto blondinko (ali pa vas, le da takšne vloge zavračate)?
Ta projekt sem izbrala predvsem zato, ker gre za avtorsko, domačo serijo, ki jo tako kot V imenu ljudstva pišejo domači scenaristi. Samo tako lahko zares napredujemo. Licenčne serije so res bolj preverjen in varen recept za odlično gledanost in številke, h katerim stremijo televizijske hiše, saj so že v tujini zelo uspešne. Vendar je pomembno, da dajemo prednost domačim, našim zgodbam, saj s tem krepimo domačo produkcijo, scenaristiko, jo izboljšujemo in razvijamo naprej.
Tudi v teatru dobivate karakterne vloge. Kateri lik vam je bilo najtežje usvojiti oziroma ga po predstavi tudi najtežje dati iz sebe?
Vsak nov lik je zame svojevrsten izziv. Mogoče sem se najbolj »namučia« v predstavi Koščki svetlobe v režiji Barbare Zemljič na mali sceni MGL. Predvsem zaradi neverjetne količine teksta, ki jo ima moj lik. Je bilo pa predstavo res užitek igrati. Soočanje dveh sester, ki se srečata po dvanajstih letih. Predstava je nastala med epidemijo in upam, da nam jo bo uspelo še kaj igrati.
Kakšno pa je vzdušje v gledališču?
Zadnji dve leti sta res divji. Veliko improviziramo. Vsak dan je kaj novega, kakšno novo pravilo, omejitve števila gledalcev v dvorani, kakšna bolniška in potem spremembe v sporedu predstav. Najbolj na udaru je naš organizacijski oddelek in oddelek za odnose z javnostmi z vodstvom na čelu, ki si prizadeva hitro poiskati najboljše rešitve glede na hipne spremembe, ki se dogajajo. Mislim, da se glede na okoliščine krasno držimo, potrpežljivo si stojimo ob strani in si prizadevamo, da občinstvo ni prikrajšano za nobeno gledališko izkušnjo. Nekateri se že pripravljamo na naslednjo sezono. Jeseni nas čaka velika premiera Idiota Dostojevskega v režiji Juša Zidarja. Delo je izredno obsežno in Dostojevski je v vseh pogledih izjemno vznemirljiv.
Se vas bo dalo videti tudi na velikem platnu?
Da. Upam, da bodo konec leta razmere dovoljevale, da bomo končno dočakali prvi slovenski božični film Kapa v režiji Slobodana Maksimovića, ki smo ga snemali predlani in bi moral priti v kinematografe že lansko zimo. Lani poleti pa smo po uspešnem prvem delu končali snemanje drugega dela mladinskega filma Gajin svet 2 v režiji Petra Bratuše. Neverjetno talentirani otroci in najstniki, ki nastopajo v obeh filmih, bodo gotovo pritegnili in osrečili tako staro kot mlado publiko.
