Sta novinarja in voditelja z dolgo kilometrino. Kaj vaju je pritegnilo k športnemu novinarstvu?
Sara: Od malega sem z očetom rada hodila po tekmah – od Planice do nogometa. Že v osnovni šoli sem sanjala, da bom novinarka. Časopisna. Med študijem novinarstva sem videla avdicijo za športne novinarje na RTV Slovenija in sem šla 'pofirbcat'. Potem sem pa kar ostala. Hitro mi je postalo všeč hoditi po terenih, tujini, potovanja namreč obožujem. Od konca srednje šole se vsako leto z nahrbtnikom odpravljam po svetu. Tudi s pomočjo službe sem videla precej sveta, zanimivih krajev. Najbolj so mi v spominu ostale olimpijske igre in pa svetovno prvenstvo v nogometu v Braziliji.
Tomaž: V srednješolskih in študentskih letih sem se videl bolj kot dopisnik iz tujine, a potem ko sem se pred olimpijskimi igrami v Barceloni pridružil športnemu uredništvu Televizije Slovenija, dileme ni bilo več. Bil sem aktiven športnik, rokometaš, moj domet je bila klubska raven, z Ajdovščino smo takrat igrali v drugi jugoslovanski in potem v prvi slovenski rokometni ligi. Razmeroma hitro, pri 22 letih, sem končal svojo aktivno kariero.
Se spominjata kakšnih zabavnih anekdot, ki so se zgodile pri vajinem delu?
Sara: Anekdot je precej, od recimo večurnega poročanja pri 25 stopinjah pod lediščem v Pjongčangu na skokih, ko ti skoraj usta zamrznejo, nekaj posebnega je bilo snemati in loviti piraje v amazonskem gozdu v Braziliji. Spoznala sem zanimive ljudi in kulturo, hrano, v Pjongčangu je bilo zanimivo pokušati njihove jedi. Srečuješ tudi njihove nekdanje in zdajšnje športne zvezde. Z mnogimi stkeš prijateljstva. Skratka, športno novinarstvo je življenjski slog in ne samo služba. Za mnoge, sploh mlade, je sanjska. Potem pa se z družino vse spremeni. Če želiš delati, te mora družina pri tem podpirati in razumeti, saj te ni doma zvečer, ob koncih tedna …
Tomaž: Anekdot in pripetljajev se je v vseh teh letih nabralo nešteto. Od podiranja scene do poka žarnice v reflektorju, pozabil sem tudi besedila v redakciji – pa takrat še nismo brali z bobna, do tega, da sem zamudil v studio na začetek oddaje. Ko misliš, da se ti je zgodilo že vse, se ti spet pripeti nekaj čisto drugega. Draž živih oddaj.
Sara, vi ste bili na olimpijskih igrah trikrat, vi, Tomaž, sedemkrat. Kaj se vama je najbolj vtisnilo v spomin, česa ne bosta nikoli pozabila?
Sara: Na olimpijskih igrah sem bila v Londonu, Sočiju in Pjongčangu. Nepozabne so prve, ker je poročati z olimpijskih iger cilj vsakega športnega novinarja. Potem pridejo še medalje, to je res nekaj nepozabnega, ko v bistvu poročaš o zgodovinskih dogodkih.
Tomaž: Moje prve igre so bile zimske v Naganu leta 1998, kot ljubitelju vzhodne kulture in Japonske nasploh so se mi takrat uresničile sanje. Pa Sydney, zame eno najlepših mest na svetu, srečanja z največjimi športniki, druženje s kolegi novinarji. In pa seveda veliko garanja. Olimpijske igre na terenu so naporno delo – od zore do poznih večernih ali celo nočnih ur.
Kakšen izziv pa vama predstavlja komentiranje iger iz studia? Kako se morata pripravljati, kako bosta opravila s časovno razliko?
Sara: Letos bom olimpijske igre spremljala iz ljubljanskega studia, s Tomažem se bova menjavala pri vodenju studijskega programa. Povezovala bova dogodke, imela pogovore z gosti. Jaz bom v studiu bolj tiste dneve, ko bodo na sporedu smučarski skoki. Vstajanje bo sredi noči, malo bo treba stisniti v teh dneh, doma me bodo bolj malo videli. Vodenje studia je poseben izziv, v bistvu bo v takšnem obsegu to zame prvič. Upam, da bo šlo čim bolj gladko, oddaja je pač v živo in ne moreš vsega načrtovati vnaprej.
Tomaž: Samo komentiranje iz studia niti ni toliko drugačno kot na terenu. Tudi tu imamo podporne informacijske sisteme, prikrajšan pa si seveda za vzdušje, stik s športniki in pri nekaterih športih hendikepiran tudi zato, ker nimaš neposrednega pogleda na tekmovališče. In seveda časovno razliko lažje premostiš na prizorišču, ker se prilagodiš tamkajšnjemu bioritmu. Tokrat me ne čaka komentiranje, temveč vodenje studia, ki zahteva povsem drugačen pristop in pripravo.
Vama je kaj hudo, da ne gresta v Peking?
Sara: Ni mi hudo, saj sem olimpijske igre doživela trikrat. Trenutno mi je še vedno pretežko biti tako dolgo proč od hčerke. Večina ljudi ne ve, da so olimpijske igre za novinarja res naporne. Delovnik ne traja osem ur, temveč od jutra do večera, na mrazu, pogosto brez hrane, veliko je stresa. Se pa med novinarji na prizorišču vedno ustvari poseben olimpijski duh. Tudi v Ljubljani je podobno. Vsi si pomagamo, uživamo v svojem delu. Tiste tri tedne damo vse od sebe in dihamo s športniki, veselimo se uspehov. Uspeh Slovenca za nas pomeni dodatno delo, a poročanje o uspehih je nekaj najlepšega. Intervjuvati športnike je vedno izziv. Kadar so uspehi, je seveda lažje. Kadar jih ni, moraš pa pač zapeljati tako, da športnika s svojimi vprašanji še ti ne dotolčeš do konca. Enkrat uspe, drugič ne, oni garajo za to vse življenje.
Tomaž: Glede na trenutne razmere niti ne. Preveč bo omejitev, pravega olimpijskega vzdušja v Pekingu najbrž niti ne bo. Povsem drugače, kot smo Peking doživeli leta 2008 na poletnih igrah.
Vaju sogovorniki lahko spravijo v zadrego?
Sara: Seveda me lahko kdo spravi v zadrego, tako kot jaz njega, a mislim, da to ni nikomur v interesu. Vedno v vsem skušam najti nekaj pozitivnega. Tako tudi skušam živeti. Se veliko smejati in obdati s pozitivnimi ljudmi.
Tomaž: V bistvu se v zadrego lahko spravim bolj sam. S kakšno izrečeno neumnostjo, 'blackoutom' (ko se enostavno ne moreš spomniti nekega podatka, pa čeprav ga imaš na koncu jezika) … Takrat je najbolje gledalcem priznati, kaj se dogaja. Tudi za morebitne napake se mi ni bilo nikoli težko opravičiti ali jih priznati. Pri urah govorjenja in programa v živo se kljub vsem pripravam seveda pojavijo tudi napake.
Koliko sta sama športno aktivna, kako skrbita za svojo kondicijo?
Sara: Šport imam izjemno rada. Zadnja leta sem zaljubljena v športno plezanje, sicer pa hribi, smučanje, tek na smučeh, drsanje, plavanje, deskanje. Vse po malem.
Tomaž: Skušam biti čim bolj aktiven. Moj osrednji šport zadnjih let je gorsko kolesarstvo, ki je poskrbelo tudi za to, da sem prav zdaj sredi dolgotrajne in zahtevne rehabilitacije.
