Na Sebastianovi knjižni polici se najde vse: od dram, legendarnih klasikov pa vse do motivacijskih knjig in športne literature, ki jih na športnih in plesnih kongresih, na katerih predava v tujini, nakupi precej. »No, najbolj pa me brez dvoma pritegnejo kriminalke in trilerji, predvsem knjige avtorja Chrisa Carterja 'pojem' v dnevu ali dveh. Tematika njegovih knjig je sicer precej psihopatska, tako da nikar ne delajte mojega psihološkega profila na podlagi izbora knjig, a detektivsko delo me je vedno navduševalo. Nisem pa pretirani oboževalec romantičnih dram in solzavih zgodb, ker te lahko prej odprejo kakšno rano, kot jo pozdravijo. Tudi poezijo redko vzamem v roke, čeprav jo zelo cenim,« pripoveduje naš sogovornik.
V otroštvu je sodeloval v dramskem krožku, navduševale pa so ga zgodbe Pet prijateljev. »Rekel bi, da bi tudi dandanes nujno potrebovali kakšnega Robina Hooda, ki bi bogastvo, ki si ga grabijo redki izbranci, bolj pošteno razporedil med ljudi. Nedopustno je, da živimo v svetu, kjer nekaj najbogatejših odstotkov ljudi poseduje večino svetovnega bogastva, medtem ko na drugi strani ljudje umirajo zaradi lakote, žeje, ozdravljivih bolezni idr. Pa tudi nekaj Petra Pana je še vedno v meni; odrasli svet se mi zdi precenjen in mi je veliko bliže brezskrbno otroštvo, ko si prepričan, da ti ves svet leži na dlani in da so možnosti brezmejne.« Njegov običajni bralni kotiček je postelja pred spanjem, najljubši pa nekje na plaži ali ob bazenu na poletnem soncu.
e-bralnik
»Sicer veliko potujem in je za potovanja zelo praktičen e-bralnik, ki sem ga pred leti dobil v dar, pa tudi ob večerih je veliko bolj uporaben od knjige, ko lahko ugasneš luči in bereš, dokler te ne zmanjka. A nič ne more nadomestiti fizične knjige: njena teža v roki, svež vonj listov in nove zgodbe, občutek papirja med prsti … to je to, kar naredi iz branja pravi dogodek.« Če bi napisal knjigo o svojem življenju, bi jo po eni od njemu ljubih pesmi poimenoval Ne angel ne grešnik. A raje kot to bi prebiral biografije naših prababic in pradedkov. »Noro bi me fasciniralo iz prve roke spoznavati, kako so ljudje živeli nekoč, kakšen je bil njihov vsakdan, s kakšnimi težavami so se spopadali, kaj so bili največji izzivi. Danes živimo v pravem razkošju, pa se pogosto tega ne zavedamo, in takšna biografija bi morda nemalokrat stvari vnovič postavila v pravo perspektivo, da bi se zavedeli, kako lepo nam je ob polni mizi in v toplem domu, kar jemljemo za samo po sebi umevno.«
