Ameriška psihologinja Christine Harris se ni dosti ozirala na posmehovanje kolegov, saj so to počeli velikokrat. Še naprej je proučevala žgečkanje in človekove reakcije, medtem ko ga žgečkajo. Zahvaljujoč vrsti poskusov, ki jih je izvedla s številnimi študenti psihologije, je odkrila skrivnost žgečkanja, najobčutljivejše predele telesa in seveda to, kako in zakaj ljudje reagirajo, ko jih žgečkajo.
"Ni osebe, ki bi se lahko branila pred žgečkanjem, ravno tako pa tudi tiste, ki se pri tem ne bi smejala. Številni psihologi ta smeh pripisujejo občutkom zadovoljstva in s tem izkazovanja želje, da bi se žgečkanje nadaljevalo ali ponovilo." je povedala Christine.
Pojasnilo za to protislovje je svojčas objavila v časopisu American Scientist. Med drugim je napisala, da neprijeten občutek, ki se pojavi med žgečkanjem, otroka spodbuja, da razvije načine obrambe in boja, smeh pa pri tem služi, da se taka vaja nadaljuje in ponovi. Odgovor na žgečkanje pri odraslih je le navada iz otroštva. Končni sklep raziskave pa kaže na to, da bi otroci, ki bi se z besom in jezo odzvali na žgečkanje, staršem in prijateljem preprečili navdušenje za sodelovanje pri igri, v kateri so pravzaprav sparingpartnerji svojim otrokom.
Delo Christine Harris seveda ni bil prvi poskus, da bi pojasnili vedenje nekoga, ki ga žgečkajo. Že angleški filozof, državnik, pisatelj in predhodnik novodobnega materializma Francis Bacon (1561–1626) je postavljal vprašanje, zakaj se celo žalostni in razočarani ljudje smejejo, kadar jih kdo žgečka.
Žgečkanje je bilo v srednjem veku tudi kazen, ki so jo mučitelji in rablji pogosto uporabljali. Stopala žrtve so premazali s soljo in pustili, da jih s svojim hrapavim jezikom liže koza.
Znano je, da človek samega sebe ne more žgečkati. Ne glede na to, kako zelo se trudi, se ne bo ne branil ne smejal. Ta pojav dolgo ni imel znanstvenega pojasnila in šele pred dvajsetimi leti so ameriški znanstveniki našli odgovor na to uganko.
Pri poskusu žgečkanja samega sebe se zdi, kot da del možganov drugemu delu sporoča: »To si le ti. Ne razburjaj se,« trdijo raziskovalci, ki so opazovali delovanje možganov pri poskusih samožgečkanja. Za to sporočanje so odgovorni mali možgani (cerebellum). Že zgodnejše raziskave so kazale na to, da mali možgani velikim sporočajo, kaj lahko pričakujejo od različnih gibov lastnega telesa.
