Rok Kunaver pravi, da je užival v veselem decembru, saj ni imel toliko predstav in prireditev. »Moj osebni rekord nekega decembra je bil 58 predstav, tudi po štiri na dan. In ne na enem koncu Slovenije. Se je bilo treba voziti. Takrat mi je bil to izziv, danes pa sem raje z družino. Končno lahko spet uživam v decembru,« se je veselil igralec, ki v seriji Za hribom igra župnika Bineta.
Na serijo je pričakoval pozitiven odziv, saj je po njegovem mnenju scenarij zelo dober. »Večina ljudi serijo zelo pohvali, ker je malo drugačna, je situacijska komika, polna zanimivih in smešnih likov. Za vlogo župnika sem šel tudi vase. Vedno pravim, da je scenarij treba prebrati enkrat, dvakrat, trikrat. Jaz vloge delam na naslednji način – sem intuitiven igralec, moja intuicija je zelo močna in naučil sem se ji zaupati. Prvi vtis je zelo pomemben, a potem je treba narediti cel krog okoli sveta, da prideš na izhodiščno točko. Če bi startal takoj po intuiciji, bi bil prazen, zdaj pa sem poln za cel ta krog, za vse te napake, deviacije, ko sem se odmikal od vloge. Bogatejši sem za cel krog izkušenj, iz katerih sem se spet nekaj novega naučil, dozorel. Tako gradim vse svoje vloge,« razloži Rok, ki je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana in trenutno pripravlja predstavo za mladino Skrivno društvo KRVZ po nagrajenem romanu Simone Semenič, ki bo premiero dočakala konec februarja. »Moj drugi projekt pa je družina. Sem oče in mož. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem si to res želel. Z mojo Natalijo nama je res fino, in tudi ko nama ni fino, nama je fino,« se razneži Rok, ki je v svoje življenje ljubeče sprejel tudi Elo, hčerko Natalije Gros. Ela je zdaj prvošolka.
Ela
»Z Natalijo sva se veliko pogovarjala. Osnova neke družine je celica med partnerjema, in če je tukaj vse v redu, je, ko vstopi v ta odnos otrok, to samo bonus. Jaz sem sicer zamudil prva tri leta Elinega življenja. Prišel sem na fino, kot mi radi pravijo prijatelji. (smeh) Ela je krasna punca, ki si želi z mano ves čas hoditi na snemanja. Ko pride tja, se z njo vsi ukvarjajo in je glavna carica. Vsa pozornost je na njej. Vendar se trudim ločevati službo od zasebnih zadev.« Na vprašanje, ali si morda Ela želi postati igralka, je Rok neposreden: »Ona bi bila veterinarka, kar je dobro. Ne bom je silil v nič. Če bom rekel, da ji ne priporočam, da bi postala igralka, bo gotovo postala igralka. Če ji bom rekel, naj bo igralka, ker je mogoče nadarjena, jo bom pa zamoril. Se bo že sama odločila, ko bo čas.«
Fitnes pa ne
»Pri štiridesetih nimam discipline, da bi zjutraj delal sklece in počepe. Zjutraj si natočim kavo, odprem časopis in grem po opravkih. Sem pa zelo hiperaktiven človek, nisem niti sekunde pri miru. Ves čas sem v pogonu, na nogah. Zelo rad imam športe, zadnja tri leta vlagam denar v turno smučanje, smučam, deskam. Plezam, hodim v naravo, v visokogorje. Da bi hodil v fitnes, pa ne vem, kaj bi se moralo zgoditi.«
Kljub hiperaktivnosti pa si rad vzame tudi čas zase. Umiri se takrat, ko gredo vsi spat. »Žrtvujem tudi uro, dve spanja, da sem lahko sam s seboj. Sicer pa je že od šestnajstega leta moja največja strast nogomet. Ko ne razmišljam o ničemer, ko sprostim glavo, razmišljam o nogometu. Res sem velik oboževalec Arsenala in kričim na televizor. Imam dva prijatelja, s katerima gledamo tekme. Zdaj se raje dobimo doma, ne v lokalu. To me je vedno motilo v lokalu, ker so ljudje vedno želeli piti pivo in se pogovarjati, jaz pa bi rad samo gledal tekmo. In to v družbi enega, največ dveh prijateljev, s katerimi se potem pošteno skregamo. Zakaj? Zato ker navijamo za nasprotni klub! To je ta strast. Pri nogometu se moraš odločiti za eno stran,« razloži športni navdušenec, ki je z nami delil še zelo pomembno misel. »Gonilo tega sveta je strah, nadzorujejo nas s strahom. In jaz sem se pred petimi leti odločil, da me ne bo več strah. Življenje je lepo, jaz hočem živeti, me pa ni strah umreti. Vsi bomo umrli in ničesar ne bomo odnesli s seboj. Odnosi so pomembni, ne denar. Marsikdo reče, da si želi, da bi spet bilo tako, kot je bilo pred pandemijo. Ne! Takrat je bilo slabo. Delali smo brez predaha. Zanemarjali smo otroke, žene, družine. Bali smo se reči ne. V sekundi, ko se zase postaviš in rečeš ne, te začnejo ljudje spoštovati. Naj vas ne bo strah, samo pogum v roke,« za konec še reče Rok in odhiti s svojim kolesom novim opravkom naproti.
