Njena igra je prepričljiva in ganljiva. Videti je, da se z vso svojo bitjo preda liku. Kot profesorica na AGFRT svoje znanje predaja bodočim generacijam igralcev, vse bolj pa se spogleduje z režijo. Dvainpetdesetletnica prizna, da se včasih spopada z mislijo, da bi le še režirala. A jo to na srečo mine – velika praznina bi zazevala, če je ne bi več videli na odru.
Vse pogosteje vas zasledimo kot režiserko. Po skoraj dvajsetih letih znova režirate monodramo z Urošem Fürstom. Lepo naključje?
Ne vem ravno, ali je naključje. Mislim, da se je tedanji ravnatelj SNG Drama Igor Samobor odločil za najino združitev tudi zato, ker sva že sodelovala pri predstavi Jamski človek, in glede na uspešnost je domneval, da lahko nastane nekaj lepega.
Lahko primerjate svoj pristop tedaj in danes (če se pri tako različnih žanrih in temah sploh da)? Kako ste se kot režiserka spremenili?
Spremenila sva se oba z Urošem, kot človeka in kot ustvarjalca, pa tudi obravnavana tema je diametralno nasprotna, zato težko primerjam delovna procesa. Seveda gre obakrat za monološko zgradbo besedila, kjer je odnos režiser-igralec specifičen in v tem prav gotovo podoben. Nekatera spoznanja, ki mi jih je prineslo življenje, so dragocena, po drugi strani pa me tudi bremenijo. Velikokrat se spomnim Matjaža Klopčiča, ki je govoril, da ima z leti večkrat na ustih stavek »Je me demande« (sprašujem se), in vedno bolj ga razumem. Pa tudi čas, ki ga živimo, je hudo drugačen kot pred dvajsetimi leti. Mnogo bolj nenaklonjen našemu delu, temačen in prepreden s skepso, ki reže krila ustvarjalnosti.
Kako ljuba vam je režija? Kdaj morda razmišljate, da bi pustili igralstvo in se posvetili le režiranju?
Ja, me kar premetava. Gre za kratkotrajna obdobja, v katerih sem prepričana, da se bom v celoti prepustila ali igranju ali režiranju, vendar me potem ponujeni material vedno znova premami. Kaj pa vem. Dobrodošlo se mi zdi, da lahko razvijam oboje in kot še delujoča v praksi prikazujem tisto, kar poučujem na akademiji. Tako študentje na podlagi videnega lahko ugotavljajo, ali tisto, kar predavam, tudi upoštevam. Govorim seveda kot mentorica dramske igre in umetniške besede. Mentor gledališke režije je Sebastijan Horvat, ampak predmeta za dramsko igro in gledališko režijo se izvajata skupaj.
Predstava Vse sijajne stvari govori o samomoru – to je tema, s katero se gledališčniki pogosto srečujete, čeprav je v javnosti še vedno tabu. Kako vi razmišljate o njej?
Nikoli nisem igrala lika, ki bi naredil samomor, in tudi v zasebnem življenju nisem bila soočena z njim do te mere, da bi me močneje zaznamoval. Sem pa nedavno spoznala Anjo Klančar, ki je na tak način izgubila starše. O svoji grozljivi izkušnji je napisala knjigo Ko izgubiš in s tem posodila glas številnim svojcem, ki so sami v svoji bolečini in se borijo predvsem z občutkom krivde. Žalujoči se zaprejo vase, češ da jih nihče ne bo razumel, sama pa pravi, da je o tem treba govoriti, četudi nas tuja bolečina nehote spomni na našo, na kar velikokrat nismo pripravljeni. Skrivnosti, ki bolijo, je treba odkriti, saj se na njihovo mesto lahko naseli kaj drugega. Zato je njeno pričevanje in pomoč, ki jo nudi ljudem v stiski, toliko dragocenejša. Najino poznanstvo je preraslo v prijateljstvo, in ko sem dobila ponudbo za Vse sijajne stvari, sem videla, da lahko tudi sama pripomorem k ozaveščanju teme, o kateri je treba govoriti. Anja pravi, da v divji fazi žalovanja ni želela brati strokovne literature, zdela se ji je suhoparna in neoprijemljiva. Želela je slišati nekoga s podobno izkušnjo, pa ga ni našla. Duncan Macmillan je napisal ravno to. Pred nami je človek, ki prek lastne izkušnje na neinvaziven način in subtilno spregovori o depresiji in samomoru ter si prizadeva vzpostaviti ravnovesje med streznitveno izgubo in katarzičnim smehom. Predstava ni temačna, ravno nasprotno. Ob materi s samomorilskimi nagnjenji se sedemletni deček domisli rešitve v obliki seznama vseh sijajnih stvari, s katerim ji poskuša dokazati, da obstajajo trenutki, ki nas osrečujejo in mirijo in zaradi katerih je vredno živeti. Glede na odziv gledalcev je takšno druženje še kako potrebno. Prav neverjetno je, kako se odzivajo in sočutno stopajo v pripovedovalčevo zgodbo. Postanejo igrivi, duhoviti, izjemno iznajdljivi in kreativni. Seveda pa je njihova odprtost in pripravljenost na sodelovanje v veliki meri odvisna tudi od Uroša Fürsta, ki sproščeno in mojstrsko obvladuje stik med besedilom in situacijami, ki jih vzpostavlja prek interakcije z občinstvom. Sama ne razmišljam pogosto o smrti. Tudi preteklost me ne zanima preveč. Živim tukaj in zdaj in na prihodnost gledam kot na priložnost za nova srečanja in spoznanja. Vendar je glede na trenutno stanje sveta povsem razumljivo naraščanje depresivnih in tesnobnih stanj, ki lahko vodijo tudi v samovoljno prekinitev življenja, zato so ozaveščanja za boljše razumevanje takšnih stisk nujna.
Ste ob predstavi tudi sami naredili seznam stvari, zaradi katerih je vredno živeti? Nam lahko zaupate, katere tri stvari so na prvih mestih?
Seveda sem. Ne zapisujem si ga tako kot Uroš, pač pa pogosteje pomislim na stvari, ob katerih uživam. Seznam se zato iz dneva v dan spreminja. Ne, bolje rečeno, nalaga. Danes bi mu dodala opazovanje sina in partnerja (igralec Jernej Gašperin, op. p.) pri skupnem igranju klavirja, dolg čvek s prijateljico, ki je trenutno v Nemčiji, in po naključju odkrito darilo, za katerega sem mislila, da sem ga izgubila.
Se s svojim 14-letnim sinom Svitom pogovarjate o takšnih težkih, a pomembnih temah?
Se, a po navadi v zvezi z dogodkom, ki mu je bil priča; s situacijo, v kateri se je znašel, ali s temo, o kateri sam razmišlja. O samomoru najbrž ne bi govorila, če ne bi bila vpeta v to predstavo. Tako pa smo se doma pogovarjali tudi o tem.
Je sin podedoval vaše in očetove (Branko Šturbej) talente, igralska nagnjenja?
Ja, z lahkoto preigrava čustvena stanja, predvsem, da doseže želeno. (smeh) Super pubertetnik je, ki pa se ob šoli, klavirju in hip hopu trenutno najbolj posveča oblikovanju lastnih igralnih kart, saj ga je magija s kartami popolnoma prevzela. Pogleda kakšno gledališko predstavo, to je pa to.
V zadnjem času ste veliko gostovali v drugih slovenskih gledališčih. Zakaj vam je to všeč?
Ja, res sem dobila kar nekaj ponudb izven Ljubljane in sem se jih zelo razveselila. Rada se srečujem z ustvarjalci, s katerimi še nisem sodelovala. Čeprav nosi vsaka predstava surov tok intervalov, v katere vstopam, kolikor zmorem, čisto in nedolžno, lahko pretok energij med soigralci, s katerimi pogosto igram, postane predvidljiv. Zadnja leta sem gostovala v Trstu, Kopru, Mariboru in ljubljanskem Mini teatru. V Koper se vrnem februarja, kjer bom režirala dramo Disney Razparač Philipa Ridleya, v Mini teater pa maja, ko bom igrala Marto v predstavi Kdo se boji Virginie Woolf v režiji Ivice Buljana. Trenutno v SNG Drama pripravljamo prvo slovensko uprizoritev po filmu The Party scenaristke in režiserke Sally Potter, ki jo tudi režira Ivica Buljan. Igram ravnokar izvoljeno ministrico za zdravje v opozicijski stranki, ki pripravi domačo zabavo za prijatelje, a slavje se sprevrže v niz nepričakovanih dogodkov in zanimivih preobratov. Premiera bo konec januarja in sem skoraj prepričana, da bo uspešnica.
Kot profesorica na AGRFT – kakšne so nove generacije mladih igralcev?
Talentirane, zavzete, radovedne in kreativne. Pa tudi prestrašene. Res jim ni lahko. Kar se dogaja, ni dobra popotnica za njihovo prihodnost. Ko že misliš, da ne more biti huje, te na novo preseneti. Res je čas, da se stvari spremenijo in se odprejo možnosti za kakovostno opravljanje dela. So na začetku ustvarjalne poti in če pred seboj vidijo le blato in zaprta vrata, potem entuziazem usiha in upanje plahni.
Prah okoli razkritij spolnega nadlegovanja na akademiji se je malo polegel. So se zgodili kakšni konkretni ukrepi za njegovo preprečevanje?
Konkretno dva profesorja, ki sta bila prijavljena, ne poučujeta več. Na AGRFT smo vzpostavili zaupnike, na katere se lahko študentje obrnejo v stiski. Bilo je več predavanj na to temo tako za študente kot zaposlene. Stališče ničelne stopnje tolerance do spolnih zlorab je jasno, pa tudi sama želim, da akademija v javnost poda daljši zapis o ukrepih, ki smo jih glede pereče problematike sprejeli. Predvsem zato, ker se širijo netočne informacije, in mislim, da bi bilo dobro, da se javnost seznani z resnico.
Ste bili morda kdaj tudi sami deležni neprimernega vedenja s strani moških?
Prav gotovo se je kdaj kdo do mene obnašal neprimerno, verbalno prostaško in vulgarno, ampak sem zmogla stvar v kali zatreti. Poudarjam »zmogla«. In poudarjam »v kali«. Nikoli nisem prišla v tesnobno in nelagodno situacijo, v kateri bi se počutila ujeto. Logično pa je, da so naša odzivanja v šoku, torej v življenje ogrožajočem stanju, različna. Dokazljivo pogostejši so primeri, ko se žrtve niso zmožne upreti in zaradi strahu »zamrznejo« in ohromijo. Zato je sprememba kazenskega zakonika na področju spolne nedotakljivosti kaznivega dejanja posilstva iz modela prisile v model soglasja izjemnega pomena.
Približujejo se božično-novoletni prazniki. Kako ljub vam je ta čas v letu?
Po navadi izjemno. Toplina druženj, mehkoba osvetljenih prostorov, v katerih vrvi prešernost življenja, objemi, želje in zaobljube, skrivni pohodi za nakup daril, vonj božičnih jelk ... Vedno sem komaj čakala na decembrsko okraševanje doma, zdaj je pa vse čudno. Kot da se moram prisiliti in umetno napolniti s prazničnim vzdušjem.
Kaj si boste letos zaželeli ob vstopu v novo leto?
Da se konča. In na novo začne.
