Slovenske skakalke zime še nikoli niso začele tako bleščeče. Je za vas kot komentatorja to plus ali minus, ker so pričakovanja tako visoka posledično pa je tudi gledanost verjetno višja?
Vsekakor plus! To je kot snežena kepa. Najprej je majhna in je nihče ne opazi, ko pa dodajaš sneg, v tem primeru dobre rezultate, pa je kepa vse večja in vse več ljudi jo opazi. Ko se tako vali, je zraven tudi en človek, ki vse to spremlja in o njej obvešča ljudi, češ kepa je zdaj že velika, poglejte in jo pomagajte riniti. To smo novinarji in komentatorji.
Da je zanimanje za skoke, tudi ženske, večje je predvsem dobro za tekmovalce. Če je poleg tega všeč še gledalcem, potem smo opravili svoje, kajne? Ob tem ne čutim nobenega dodatnega pritiska, saj meni ni treba skakati. Občutim pa več adrenalina, če vem, da nas spremlja veliko ljudi.
Se je, odkar je Nika Križnar osvojila veliki kristalni globus, kaj povečalo zanimanje tudi za vas v smislu, da se na vas obračajo tuji komentatorji?
Težko bi rekel, da je to, da je Nika osvojila veliki globus, res prelomen dogodek v zanimanju tujih javnosti ali, če sprašujete, novinarjev. To se dogaja bolj postopno – ob prvih stopničkah, prvih zmagah, takrat se začnejo pojavljati vprašanja in zanimanje. Pri skokih so to predvsem poljski novinarji in ljubitelji tega športa, ki jim čisto nič ne uide.
Seveda iščejo nove podrobnosti in prav neverjetno je, kakšna vprašanja vse dobim. Včasih jih zanima kaj takega, na kar sam sploh ne pomislim. Je pa, jasno, Nika trenutno tista, o kateri se največ govori, poleg nje pa tudi Ema Klinec, ki je letos že zmagala, in Urša Bogataj, ki bo, tako mislim, v preostanku sezone tudi krojila vrh.
Kdaj ste vi prvič gledali ženske skoke? Je bilo to po službeni dolžnosti ali čisto zasebno?
Ker sam ne izhajam iz smučarskih skokov, sem bil zasebno, preden sem se začel ukvarjati z novinarstvom, na zelo malo skakalnih dogodkih. Torej, lahko rečem, da sem se s ženskimi skoki srečal bolj po službeni dolžnosti. Moram pa kar precej pomisliti, kdaj sem bil prvič na ženskih skokih … Gotovo je bilo med prvimi spremljanji februarja 2016, ko sem kot novinar poročal iz Kazahstana, iz Almatyja.
To je tisto leto, ko je Peter Prevc prepričljivo pometel s konkurenco in prišel do velikega kristalnega globusa. Takrat so na prekrasnem objektu Sunkar istočasno nastopala tudi dekleta. Maja Vtič je na dveh tekmah zasedla 3. in 4. mesto, kar je bilo zelo lepo. In če vas zanima, kaj me je najbolj presenetilo? To, da so skakalke, no, vsaj večina, zelo majhne in drobne, lahko rečem suhe.
Če bi vas lahko videli med komentiranjem – kaj bi nas najbolj presenetilo?
Verjetno to, da poleg komentiranja in spremljanja tekme zelo intenzivno tudi sodelujem z režijo. Večkrat kaj vprašam, se pozanimam kako stojimo in poskušam prilagajati celotnemu programu. Zelo rad tudi vidim, če naša televizija skrbi za produkcijo TV prenosa, to se zgodi na Ljubnem, da veliko komuniciram z režiserjem neposrednega prenosa. Všeč mi je, če režiser spremlja moje komentiranje in da včasih s sliko podkrepi določene besede.
Jaz namreč sedim na komentatorskem mestu in imam dober razgled. Če opazim, da se na določenem delu skakalnice nekaj dogaja, začnem o tem govoriti in režiser lahko to podkrepi s sliko. Prav tako pa mi je všeč, da mi režiser pove, kaj namerava storiti v nadaljevanju, na primer: v počasnem posnetku bomo pokazali zadnje tri doskoke; in sem na to pripravljen ter lahko mirno povem, kaj gledalci vidijo na ekranih. Skratka, skupaj naredimo nekaj, kar je potem, tako upamo, gledalcem všeč.
Vam je sicer fino, da ostajate skriti in da slišimo samo vaš glas ali vas ne bi motilo, če bi vas tudi gledali?
Živimo v časih, ko le redke stvari ostajajo skrite. Resničnosti šovi, ki jih gledalci obožujejo, so mejo zasebnosti pomaknili pregloboko. Zakaj bi nekdo gledal nekoga, ki živi v zaprti hiši, ima prebavne težave in sedi na stranišču, ob tem pa ve, da ga gotovo nekdo opazuje?!? Ko sedim na komentatorskem mestu, sem sicer nekoliko skrit, a hkrati vsem na očeh.
Tega sicer ne morem primerjati z prej opisanim primerom, a komentator ima še kakšno drugo delo, kot zgolj komentiranje. Včasih je treba kaj na hitro odgovoriti na SMS, elektronsko pošto … Primer: slovenski tekmovalec poskrbi za velik uspeh, mogoče nas malo preseneti, treba pa je reagirati. Med prenosom napišem SMS s prošnjo za pogovor in če bi to nekdo gledal, bi rekel: 'Glej ga, tega Mišiča, namesto da bi komentiral, si dopisuje'.
Ker gledalci niti ne vedo, kaj vse poteka v ozadju in tako je prav! Morate pa tudi vedeti, da je vse več želja po tem, da bi se komentatorja videlo. Če je že tako, pa to za sabo potegne veliko sprememb: treba se je lepo obleči, treba se je namaskirati (televizijska maska, da se ne sveti koža), treba je poskrbeti za ozadje …
Kako se poveselite ob uspehih?
Zelo glasno! Navdušujem se nad vrhunskimi rezultati slovenskih športnikov. Pojem, žvižgam, smejim se. Pošiljam SMS-e s čestitkami, objavljam na družbenih omrežjih. Na veliko načinov. Ko pridem domov, pa si privoščim kakšno pivo. Ob prvi zmagi Eme Klinec smo s sodelavcema in prijateljema Tomažem Hudomaljem in Davidom Črmeljem šli na kosilo in na ta način proslavili odličen uspeh.
Vas pred prenosi še vedno tlači nočna mora v smislu, da bi ostali brez glasu, da bi vam izginili vsi podatki ali da bi zaspali in ne bi pravočasno prišli na prizorišče?
Po naravi sem 'ziheraš'. Brez preverjanja ne naredim ničesar. Se pravi, tudi če si nekaj pošljem na elektronski naslov, preverim, če je prišlo. Na prizorišče odhajam več kot prezgodaj. Imam svoj ritual, ki mi daje mirnost, da lahko opravim svoje delo. Vedno sem na prizorišču prehitro, potem se tam še malo potikam, opazujem, se pogovarjam s sodelavci, znanci …
Opažam pa, da sem pred prenosi nemiren, včasih slabo spim. Največji strah, ki me preganja je, da bi izgubil glas. To se mi je enkrat že zgodilo, ko sem od dvodnevnega gimnastičnega tekmovanja v Kopru, odkomentiral le prvega. Od takrat me spremlja tudi misel, da lahko ostanem brez osnovnega 'orodja'.
Ste kdaj naredili res kolosalno napako?
Uf, to pa je težko vprašanje, saj je o lastnih napakah težko govoriti. Večkrat se mi pojavijo kakšne manjše napake, neusodne za neposredni prenos. Vsaj tako se meni zdi. Včasih se mi primeri lapsus, ko kaj povem nenamerno narobe. Mislim prav, rečem pa narobe. Žal so napake sestavni del življenja, ne samo pri delu, ki ga opravljaš.
Če že želite, da povem svojo zadnjo napako, vam lahko povem, da sem zamenjal enega trenerja pri ženskih skokih. Predstavljal sem ga kot drugo osebo. Gre sicer za trenerja, ki se zelo trudi in predano opravlja svoj poklic. A ker pogosto nimam stika s tujimi reprezentancami, v teh časih pa je vse še težje, se mi zgodi taka napaka.
K sreči imam med prijatelji in znanci tudi nekaj boljših poznavalcev skokov, tako me je na omenjeno napako opozoril Gorazd Pogorelčnik, vodja panoge za skoke in nordijsko kombinacijo. Žal mi je, da se je zgodila. Vem pa tudi, da mi gledalci, ob opravičilu, takih napak ne bodo zamerili. Da bi naredil kakšno res hudo napako, recimo, da bi razglasil napačno zmagovalko ali kaj podobnega, to pa se mi ni zgodilo.
Sklepam, da se z našimi dekleti družite (kot se v teh časih lahko) tudi po tekmi. Nam lahko zaupate, kakšna so?
Izredno prijetna! Prijazna, takoj po koncu tekme nekoliko zadržana. Jasno, imajo svojo osredotočenost, so v svojem filmu. Enkrat, na Hollmenkollnu na Norveškem, sem skoraj en kilometer tekel za Majo Vtič, ker me ni opazila, da jo čakam. Za pogovor, kakopak. Nika Križnar je zelo zgovorna, rada se pogovarja, ne samo o skokih. Kljub mladosti ima jasne cilje. Urša Bogataj je na prvi pogled nekoliko zadržana, a njena družba je zelo prijetna.
Tudi Ema Klinec je zelo simpatična. Špela Rogelj pa je v svetovnem pokalu že od samega začetka in točno ve, kaj in kako. In ker je že toliko časa zraven, si upa na glas povedati, kaj je narobe. Včasih pa dobim tudi občutek, da dekleta rada vidijo, da se pogovarjajo še s kom drugim, kot le znotraj ekipe. Malo povprašajo o našem delu, opazujejo …
Kaj najbolj občudujete pri njih?
Pogum! Ne vem, če si en odstotek gledalcev skokov predstavlja, kako je s samo sprednjim vpetjem čevlja na smučko drveti skoraj 100 na uro, v drobcu sekunde odriniti in poleteti v neznano, saj sprva sploh ne vidiš mesta doskoka. V bistvu skočiš v prazno.
Ste se kdaj spustili po kateri od skakalnic (mislim seveda po kakšni majhni ali pa po ziplinu na planiški velikanki oziroma v virtualni resničnosti), da bi doživeli to, kar doživljajo one?
Ko sem bil majhen, smo velikokrat izdelovali skakalnice in skakali z alpskimi smučmi. Skakali smo okoli pet metrov. Sam nisem bil kaj prida. Se pa zelo bojim višine, tako da me ne boste videli na ziplinih, bugeejumpingu ali visečem mostu. Rad sem na trdnih tleh. Od simulatorjev pa sem enega obiskal v Oslu, vendar to je vse bolj virtualna resničnost. Lastna izkušnja je verjetno tisto, kar mi pri komentiranju skokov najbolj manjka.
Bi se sicer lahko podvrgli takšnemu odrekanju in napornim treningom, kot jih imajo skakalke?
Glede na to, da sem bil tudi sam športnik, sicer na precej nižji ravni, razumem vsa odrekanja. Posebej pri skokih je tega veliko, saj je praktično vsak dekagram telesne mase preračunan in obravnavan. Ob tem se moramo zavedati, da je mesto na vrhu le eno, odrekajo pa se vse. Smola z vremenskimi razmerami, oprema ali kaj drugega pa je lahko razlog, da je ves trud na koncu dovolj za 10. mesto. Kar je sicer odličen rezultat, a nihče trdo ne trenira in se odreka za 10. mesto. Občudujem skakalke, kot je Sara Takanaši, ki več kot deset let ostaja v najožjem vrhu na svetu.
Skakalke bodo prvič v zgodovini tega športa imele novoletno skakalno turnejo, in to v Sloveniji. Se je veselite ali bi bili te dni raje s svojimi najbližjimi?
V karieri športnega novinarja in komentatorja sem doživel res veliko – dvakrat poletne olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva, pomembne tekme in novoletne turneje. V zadnjih letih sem bil bodisi prav za novo leto bodisi okoli novega leta vedno na terenu. Da bom letos na Ljubnem, pa mi je v posebno veselje. To je namreč najbolje organizirano prizorišče tekem svetovnega pokala za ženske.
Majhna vasica v Zgornje Savinjski dolini zaživi s tekmami. Letos bo to še toliko bolj čarobno, ta novoletni čas pač izvablja posebna čustva. Kar se tiče družine, pa bomo poskušali najti kompromis, da bi se videli. K sreči žena kot profesorica športne vzgoje razume filozofijo športa in ve, da takrat, ko drugi gledajo televizijo, njen mož dela. Pogosto je težko, a nekako uspevava najti rešitve.
Kako se jim boste odkupili za neprisotnost?
Otroci so tako ali tako najbolj veseli, če oči kaj prinese s službene poti. Veliko se pogovarjamo po telefonu, včasih naredim in natisnem odštevalnik do prihoda domov, vedno se najde kakšno darilo. Po povratku pa se jim poskušam odkupiti s kakšno pico ali kaj podobnega.
Sicer razumejo, da vas ni, tudi, kadar bi vas res potrebovali? Kdaj vam je bilo najtežje, da niste mogli biti z njimi?
Ko je bil tisti žled leta 2014. Ni bilo elektrike, centralna kurjava v hiši ni delala, jaz pa sem bil v Willignenu v Nemčiji (več kot 10 ur vožnje z avtomobilom) na skokih. Žena sama, s tremi otroki, od tega je bil en dojenček. Ker ni bilo elektrike telefon ni delal, niti napolniti ga ni bilo mogoče. V Nemčiji pa sonce, prava zima, snežna idila. Neprijetni spomini. Včasih je res prav kruto, ampak k sreči tega ni veliko.
