Kako se spominjate tistih časov?
Album Namesto koga roža cveti je nekakšen presek mojega glasbenega delovanja v osemdesetih letih. Začne se leta 1980 s skladbo Dan neskončnih sanj, s katero sem zmagal na Slovenski popevki, in konča z dvema etno zasedbama, ki sta začeli delovati konec tega desetletja. To sta bili zasedbi Šukar, s to sem posnel naslovno Namesto koga roža cveti, in Beltinška banda, s katero smo potem snemali še v letih, ki so sledila.
Na plošči sta dve skladbi, ki sva ju napisala z Janezom Zmazkom, in seveda nekaj tistih, ki sva jih napisala z dolgoletnim sodelavcem Mirom Tomassinijem. Da ne pozabimo na prelepo Gledal tvoje sem oči sanjavo, ki smo jo posneli za celovečerni film Ljubezni Blanke Kolak pa Če bi te imel za film Nekdo drug.
Sodeč po fotografijah, ki spremljajo izdajo, klobuk takrat še ni bil vaš zaščitni znak. Kdaj je to postal oziroma kako se je to začelo?
Prvi klobuk sem si nabavil na svetovnem nogometnem prvenstvu v nogometu v Bologni pred tekmo Jugoslavija – Kolumbija. Belega. Ko sem se začel družiti z gospodi muzikanti iz bande, sem seveda izbral črnega.
To je bil tudi čas osamosvojitve Slovenije. Kakšna so bila takrat vaša pričakovanja in kako ste zadovoljni s tem, kjer smo?
Verjetno si nihče od nas ni predstavljal, da je tisto enotnost, slogo, energijo, entuziazem in optimizem s konca osemdesetih možno tako hitro in učinkovito uničiti. Ampak očitno se res vse da.
To, da ljudje radi hodijo v Prekmurje, nam lahko pove predvsem to, da smo si naredili tako odtujen svet, da je presežek že to, če te ljudje na cesti pozdravijo. V Prekmurju še pozdravijo.
Je kaj, kar bi obdržali od prej?
Živimo v prostoru, kjer vsaka nova oblast, vsak nov sistem poruši vse, kar je bilo dobrega od prej, in se razglaša za začetek vsega. To je kardinalna napaka in seveda velika škoda. Nihče več ne sprašuje svojih predhodnikov za nasvet. Smo pač najbolj pametni.
Vsaj s kariero ste lahko zelo zadovoljni. Vaši koncerti so namreč praviloma razprodani, letos ste že 30. leto zapored nastopili na Ljubljana Festivalu, enako številko pa boste sredi decembra obeležili tudi v Cankarjevem domu s tem, da tam navadno nastopite vsaj dvakrat.
V Cankarju navadno nastopimo trikrat zapovrstjo, zato se je nabralo že okrog 80 koncertov. Te dni sem sestavil kratek film, ki ga bomo zavrteli v odmoru na koncertih v Cankarjevem domu in na YouTubu, v katerem sem zbral vse dostopne posnetke gostov, ki so bili v vsem tem času z nami. To je bil skoraj neverjeten razpon: od ljudskih pevk iz Razkrižja do Pihalnega orkestra Svea iz Zagorja, pa Angleža Allana Taylorja, Kemala Montena, Martina Krpana ... Vsak koncert ima svojo zasedbo, zgodbo, emocijo.
Ko sem pred leti po koncertu nekega rednega obiskovalca vaših koncertov vprašala, zakaj tako pogosto hodi nanje oziroma ali se vas nič ne naveliča, mi je odvrnil: »Vlada Kreslina se ne moreš naveličati. On je kot Dedek Mraz.« Se počutite tako? Se zavedate tega, kar z nastopi dajete ljudem?
Kot Dedek Mraz, to je pa velik kompliment. Ne vem, zakaj je to tako čudno – nekaterih stvari se pač ne naveličaš. Mozarta se nismo naveličali že 300 let, pa Rolling Stonesov tudi ne že skoraj 100 let, haha. Saj ne, da bi si upal sebe primerjati s takimi velikani, ampak ... morda je pa ključ v tem, da z določeno glasbo nismo prenasičeni?
Se kljub temu še vedno bojite oziroma imate morda celo kakšne more, da ne bi nihče prišel? Ali pa, da vam bo zmanjkalo glasu?
O tem, da občinstva ne bi bilo, niti preveč ne razmišljam, saj v Cankarju priredimo manj koncertov, kot bi jih lahko. Glas pa zna biti že bolj problematična stvar. Se je že zgodilo, da je žena zgodaj zjutraj po prvem koncertu tekla na tržnico po zelišča in sem se cel dan nalival s čajem in natiral grlo, da sem zvozil tudi naslednja dva koncerta. Ampak do zdaj se je vedno dobro izteklo.
Kako sicer skrbite za glas, da ta zdrži za tri zaporedne koncerte – pa tudi sicer za kondicijo, ki jo zahteva ta napor?
Imam neke zvarke, nič posebnega, magnezij, suhe slive, »Negro, odžačar grla«. Napor pa verjetno poklekne pred adrenalinom, ki ti ga da koncert.
Verjetno si nihče od nas ni predstavljal, da je tisto enotnost, slogo, energijo, entuziazem in optimizem s konca osemdesetih možno tako hitro in učinkovito uničiti. Ampak očitno se res vse da.
Ste po vsem tem času že prišli do odgovora na vprašanje iz refrena pesmi Namesto koga roža cveti?
Na vsakem koncertu v Cankarju imam rdečo vrtnico v vazi, in če je dober koncert, se mi zdi, da marsikaj vem.
Cveti roža drugače v Beltincih kot v Ljubljani, v katero ste prišli študirat ekonomijo?
Ko sem v Ljubljani, cveti namesto mene tista beltinska, ko sem v Beltincih, pa tista črnuška. Vedno hočemo imeti tisto, česar nimamo.
Ste vez s Prekmurjem ohranjali ves čas študija? Vas je vleklo domov? Sicer veliko ljudi, ki niso od tam, tudi zelo vleče v vaše kraje. Kaj jih po vašem dela tako posebne?
To, da ljudje radi hodijo v Prekmurje, nam lahko pove predvsem, da smo si naredili tako odtujen svet, da je presežek že to, če te ljudje na cesti pozdravijo. V Prekmurju še pozdravijo.
Z domom ste se zelo povezali tudi prek Beltinške bande, s katero ste poskrbeli za pravi preporod slovenske etno glasbe. Kako pa so vas na začetku sprejeli od vas precej starejši godci?
Presenetljivo hitro so me sprejeli za svojega in me imeli tudi zelo radi. To me je v Beltinški bandi še najbolj grelo.
Skupaj ste preživeli precej časa. Za kaj ste jim najbolj hvaležni?
Že to, da so me sploh sprejeli in popolnoma zaupali. Jožek je nekaj časa nosil heavymetalski prstan z mrtvaško glavo, potem pa se je Miško nekoč pošalil –ker šalil se je ves čas – in omenil Jožeku, da bomo zdaj vsi morali nositi uhane. Jožek je mrtvo hladno odgovoril: »Če je Vlado rekel, jih bomo pa nosili!«
