Luka je očka dveh otrok, šestletnega sina in leto in pol stare hčerke, in ves prosti čas namenja njima. Tega namreč nima prav dosti, saj je zaposlen v Gledališču Koper, poleg tega pa snema serijo, kar od njega terja, da se iz Trsta, kjer živi, na snemanja vozi v Ljubljano. »Kot pravim, doma tudi kdaj kaj skuham, imam veselje do tega, tudi znam uživati v hrani, a žal nimam časa za to.« Otroka sta pač najpomembnejša. »V veselje mi je biti očka, to je najpomembnejša vloga v življenju,« zatrdi Luka, ki bo dan po božiču praznoval 37. rojstni dan.
KOMIČNE VLOGE
Čeprav je usklajevanje vsega včasih res precej naporno, Luka pravi, da mu gre za zdaj dobro. »Se da, a bi bilo veliko boljše, če bi imel dan petindvajset ur,« pravi v smehu. »Potrebno je veliko organizacije in ta poklic te mora veseliti – če me ne bi, bi bilo pa res težko.« Luka je sicer stari znanec malih ekranov in velikih platen, poznamo ga iz filmov Gremo mi po svoje, Izlet, Avtošola in serij Srečno samski, Lajf je tekma, Nova dvajseta … Zagotovo se ga spomnite tudi iz Studia City, kjer je dolga leta ustvarjal satirično rubriko Recepcija. Večinoma igra komične vloge – ker se pač v Sloveniji snema veliko več komedij kot česarkoli drugega, pojasni. »Večina serij je komičnih, zelo malo je resnejših, šele zdaj smo počasi začeli orati ledino z Jezerom in podobnimi nadaljevankami, kje so šele drugi žanri, kot so grozljivke, znanstvena fantastika … Pri filmih pa je več različnih žanrov.«
EKIPA ŠTEJE
Ne želi se opredeliti, ali so mu ljubše komične ali resnejše vloge, ampak pravi, da raje gleda na projekte kot celoto, saj je od vsega najpomembnejša ekipa. »Ta narekuje, kako se počutim pri delu. Če je ekipa super, rad delam, tudi če morda scenarij ni tako dober. Brez ekipe ne bi bilo serije, filma ali predstave. Vsi smo del mozaika, ki ustvari celoto,« opozori na to, da je igralstvo zelo kolektiven poklic, čeprav igralce največkrat dojemamo kot največje individualiste. In ko govorimo o stereotipih, opozori še na to, da je igralski poklic zelo težak, tako psihično kot fizično. »Ko stojiš na odru, občutiš ogromno adrenalina, kar zelo vpliva nate. Ves čas si malo pod napetostjo. Si kot kakšen vrhunski športnik, kot telovadec, ki se uči vaje na treningih, potem pa jo izvede na tekmovanju. Pri nas je enako – vaje vsak dan, potem pa nastop na odru.«
SANJSKI POKLIC
Ko ga povprašamo, zakaj se je odločil za ta poklic, nam pove, da je bil kot otrok dolga leta tabornik, ki je na taborih od vsega najbolj užival v skečih, ki so jih tam pripravljali. »Pri šestnajstih sem se naveličal delati vozle in sem raje šel v Šentjakobsko gledališče. Ko sem se ob koncu gimnazije odločal, kam se vpisati, sem se zavedal, da se človek ne sme odločati le na podlagi denarja, ampak glede na to, kaj te veseli in izpolnjuje. Zato sem se vprašal, kaj bi bil moj sanjski poklic, ki bi ga z veseljem opravljal štirideset let, vse do upokojitve. In sem prišel do igralstva.« Pa je res sanjski? »Če si zdrav, absolutno je,« ostaja prepričan.
POMEN KULTURE
Poleg tega verjame, da je kultura za nas kot narod zelo pomembna. »Slovenci nimamo kraljev, raznih poveljnikov (razen Rudolfa Maistra), zato smo se kot narod definirali skozi kulturo. Kakšne spomenike imamo? Večinoma takšne, posvečene literatom – ljudem, ki so nas zapisali v knjigah. Brez njih verjetno ne bi obstajali, zato je kultura za Slovence še posebej pomembna. Smo eden redkih narodov, ki imamo kulturni dan kot državni praznik – sicer 8. februar, bolje bi bilo 3. decembra, na dan rojstva, ne smrti, ampak tako so se pač odločili,« zaključi razmišljanje.
