Od začetka pandemije je glasbenica Anja Kotar, ki je pred petimi leti nastopila tudi na Emi, črpala navdih iz preprostih, vsakodnevnih stvari, ki nas obkrožajo in jih pogosto jemljemo za samoumevne. To energijo je nato preusmerila v ustvarjanje edinstvenih in veselih pop skladb, s katerimi se zaradi pristnih besedil lahko poistoveti marsikdo.
Rezultat je album Songs From Isolation, na katerem se vrstijo pesmi, ki predstavljajo vrhunec Anjinega ustvarjanja v zadnjih 12 do 18 mesecih.
Francoski šanson
Z doslej izdanimi singli, vključno s »Tuscany«, »Alone Together« in »Love Song«, ki so prepričali tudi priznane tuje glasbene medije Wonderland, Notion in The Line Of Best Fit, je jasno, da je Anjin preprosti in pristni pristop k pisanju pesmi pravzaprav pomemben element njenega ustvarjanja, ki se bo izražal v njenem delu tudi v prihodnje. Poleg številnih uspehov in uredniške podpore tako platforme Spotify kot Apple Music je Anjin lahkoten pristop k romantiziranju svetovne pandemije vzbudil odobravanje številnih poslušalcev.
Zadnja in glavna skladba z albuma »Songs From Isolation« je »Midnight in Paris«, ki navdih črpa iz francoskega šansona. Zvezda zaključne skladbe je Anjin zasanjani in dinamični glas, ki se edinstveno dopolnjuje s celotno produkcijo, kar čez celotno pesem ustvarja nežne in čarobne trenutke. Skladba na albumu zagotovo najbolj izstopa tako zaradi veselega in svežega melanholičnega pop zvoka kot tudi zaradi Anjine pristne energije in osebnosti.
Pobeg pred realnostjo
Ob tej priložnosti smo Anjo povprašali, ali nam lahko malce več zaupa o glavni skladbi, ki že žanje simpatije kritikov. »Midnight in Paris govori o praznovanju življenja po pandemiji covida-19 in ga prikazuje kot ples po nočnih ulicah Pariza. Skladbo rada dojemam kot glasbeno sestro skladbe Tuscany, ki odpre album, skladba o Parizu pa vse skupaj zaključi. Skladba Tuscany je bila napisana zelo kmalu po tem, ko se je svet začel spopadati z resnostjo pandemije, in je služila kot pobeg pred vse bolj mračno realnostjo.«
»Na drugi strani pa skladba Midnight in Paris izraža več upanja in prikazuje čas, ko že vidimo luč na koncu tunela. Potem ko smo preživeli leto omejitev in so se nam življenja obrnila na glavo, je ples v Parizu bližje resničnosti in manj pobegu v domišljijski svet,« nam je na kratko pojasnila pop pevka, ki sicer živi in ustvarja v Ameriki.
Ko se spremeni svet
Seveda pa nismo mogli niti mimo vprašanja, kako bi opisala celoten album. »Ko je v začetku leta 2020 svetu zavladala pandemija covida-19, sem se s starši preselila domov v San Jose, kjer sem tavala po hiši, igrala Simse, gledala televizijske serije in iskala načine, kako bi se zamotila in odvrnila svojo pozornost od sveta, ki se je spreminjal s svetlobno hitrostjo.«
»Precej hitro pa je postalo nemogoče prezreti očitno – to bo katastrofalen mejnik v človeški zgodovini. Vedela sem, da si nikoli ne bom oprostila, če ga ne bom dokumentirala, kot najbolje znam: skozi glasbo,« odgovarja prikupna glasbenica, ki za piko na i še doda: »Vsaka pesem mi pomeni drug del pandemije – od začetne stopnje zanikanja, do tega, da bi 'lahko kar najbolje izkoristili situacijo', do nenadnega spoznanja, da je to naša nova resničnost, ter nato previdnega optimizma in upanja, da se življenje počasi vrača v stare tirnice.«
»O albumu razmišljam kot o dnevniku, pri čemer vsaka pesem predstavlja drugačna čustva oziroma poglavja. Predstavljam si, kako v svoji romantizirani prihodnosti album predvajam svojim otrokom in jim z njim pokažem, kakšno je bilo moje življenje v času globalne pandemije, v odgovor pa zavijejo z očmi in mi rečejo: 'O moj bog, ne že spet to!'«
