Priznam, malce sem bil nervozen pred pogovorom z njo. Nikoli se še nisva srečala v živo in, po pravici povedano, tudi glede ukrepov nisva povsem »usklajena«. Nisem namreč želel, da bi pogovor zašel v smer, v kateri bi se morda počutila neprijetno ali ogroženo. No, kot se je izkazalo, so bile skrbi povsem odveč. In začela sva z meditacijo, natančneje z vprašanjem, ali je, preden je prišla, meditirala. Nekje sem namreč zasledil, da to počne vsak dan.
Sem. In ja, to počnem vsako jutro. Če je možno, tudi zvečer, zjutraj pa vsekakor. Tako se začne dan. Da se uglasiš, kako boš šel čez dan v tem svetu.
Kako meditirate? Kako je videti ta meditacija?
Zadnje čase po Joeju Dispenzi, vizualizacijo.
Kakšna je ta vizualizacija? Kaj si predstavljate?
Čeprav je to zelo intimno vprašanje, bom vseeno povedala: širjenje ljubezni … To se sliši zelo generično, zelo »kar nekaj«, ampak zares to občutiti, da si ljubezen, to je kot nekakšno topilo za slabe sile zunaj.
Kaj vas pri pri tem, kako se kot družba spopadamo s pandemijo, najbolj moti?
Poglejte ven. Kaj se dogaja? A je to normalno? Kaj me moti ... Kaj me ne? Svet že prej ni bil normalen. Vrtel se je na zadnjih obratih. Slej kot prej bodo hrčki popadali s tega kolesa. A je normalno, da nismo vzgajali svojih otrok? Da imamo celodnevne službe? Da jim dajemo zamrznjeno hrano? Nekaj se mora zgoditi, da Zemlja stopi s tečajev. Ampak ta preobrazba se ne bo zgodila v dveh letih. Kam mislite, da vse to vodi? K našemu propadu? Ste črnogledi v tem smislu? Ali mislite, da se bo človeku uspelo izvleči? Ne morem biti črnogleda, ker je življenje zakon narave. Pa ne gre samo za čas našega življenja. Mi smo prebivalci našega planeta in moramo delovati v sožitju z njim. Mislim … Kaj je smisel našega življenja? Širjenje znanja in ljubezni. In to je vaše vodilo, kajne? Absolutno. Absolutno!
Se tako borite proti tej situaciji tam zunaj, ki je zelo nezdrava?
Absolutno. Mislim, da je to danes nujno za preživetje. Da se ne uglasiš s tem strahom, da ne podležeš strašenju, da si sam svoja luč, in če se le da, tudi drugim.
Imate občutek, da nas strašijo in da živimo v nekem stalnem strahu? Ga tudi vi doživljate?
A ga kdo ne? A ga vi ne? Saj se dogajajo tudi lepe stvari, ampak se ne slišijo toliko.
Vi ste ena od redkih javnih osebnosti, ki so se izpostavile tako, da priznajo, da se ne strinjajo s tem, kar se pri nas dogaja. Z načinom, na katerega pri nas rešujemo pandemijo covida-19. Kako ste začeli? Kje ste zbrali pogum?
Moram povedati, da sem presenečena, da se sploh pogovarjamo o tem. Vedno sem komentirala stvari in zdaj počnem enako, samo zdaj se to bolj opazi. Nič drugače se ne obnašam, nič drugače ne govorim, nič ne napadam, ne vsiljujem svojega mnenja. Enostavno sem vedno želela kakršnokoli stvar v življenju osvetliti in pogledati bolj od daleč.
Nikoli nisem ničemur sledila po inerciji. Vedno sem šla drugače in že v vrtcu sem bila malo drugačna, malo posebna. Če so mi rekli: »To in to se moraš naučiti na pamet,« sem vedno morala vedeti, zakaj, ali bom res od tega kaj profitirala. In če sem to začutila, sem vse naredila.
Potem se ne bi okarakterizirali kot upornica, ker tu ne gre za upor, kajne?
Sama sebe ne. Ker biti upornik pomeni, da si a priori nasprotnik. Jaz samo sledim svoji duši in temu, da je meni fajn in da bi bilo drugim fajn.
Pa se vam zdi, da vas slišijo?
Kdor hoče, vedno sliši. Vse pride spontano. Nekoč sem poslušala Joeja Dispenzo, ki je pravil, kako so se v nekem dijaškem domu dekletom spontano uskladili menstrualni ciklusi. Tako nekako frekvenca išče frekvenco in druge frekvence odpadejo in najdemo se ljudje, ki približno čutimo enako.
Za to, da izražate svoje mnenje, ki ni 'mainstream', je vendarle potreben pogum. Se vam zdi, da vas bi lahko pri tem kdo ustavil?
Poglejte, govoriti pri tem o pogumu je zame zelo težko, ker sama ne čutim nobenega poguma. Čutim strast do življenja. Mene vodijo to in ljubezen in vera. Vera v višji prav in v to, da resnice ne moreš za dolgo skriti. Kot ne moreš skriti Sonca ali Lune. Ali ste s tem, ker ste se javno izpostavili s svojim mnenjem, imeli kakšne težave z drugimi? Pri medijih, ki so se prej blazno zanimali zame, me ni več. Ampak okej. Pa zelo radi te tudi očrnijo, to sem opazila. Pa tudi okej. Dejstvo je tudi, da če si znan, hitreje pride do linča. Se vam je tudi na družbenih omrežjih zgodilo kaj podobnega? Seveda. Je pa tudi lepo, ko ti ljudje dajo toliko ljubezni iz te svoje nemoči, zapuščenosti in ti rečejo ali napišejo: 'Hvala! Sem vedela, da nisem nora …' ali 'Širimo ljubezen naprej, vse bo v redu!' ali 'Skupaj premagajmo to ...' In potem te dajo skupaj s 'flatertherji' (pristaši teorije o ravni Zemlji, op. a.). Zelo je sumljivo, kako je ta tema ravne zemlje postala tako aktualna skupaj z današnjim problemom. Ljudje so to kar prilepili zraven. Ali pa so vsi kar zanikovalci bolezni. Kje pa. Vsi vemo, da je bolezen tukaj. Tudi sama sem jo prebolela.
Danes je moderno govoriti o mehurčkih, zapiranju v mehurčke, združevanju z ljudmi, ki imajo enako frekvenco. Se to tudi vam dogaja?
Poglejte, to, kar ste rekli, da je zdaj moderno, da so mehurčki. Zelo ne maram besede »moderno« in zelo ne maram besede »must have« (moram imeti, op. a.), ker vem, da je za tem neki sistem, nekaj, kar je prišlo z nekim namenom, da je moderno.
Že tako dolgo sem na svetu, da so se v tem času mode že tolikokrat obrnile, da mi je to smešno. Tako, kot je moja replika iz filma Kajmak in marmelada, ko rečem, da imam plašč, ki je bil trikrat moderen, pa trikrat ni bil več moderen. In za svetovno modo vem, da se skupina ljudi dogovori recimo, katera barva bo moderna, mi pa potem gremo to kupit in mislimo, da je to naš okus. Tudi sama podležem temu, ker mislim, da imam svoj okus. Ne. Nehote ti je lepo to, kar ti servirajo.
In če se vrneva k vprašanju, če sem v teh mehurčkih … Ne, ne želim biti. Nikoli. Ni treba, da sem v mehurčku. Mehurček je lahko samo ena skupina ljudi, ki enako čuti, ampak to ne pomeni, da ne žariš izven tega mehurčka.
Pa vendar, če pogledamo današnjo situacijo, se zdi, da smo razdeljeni v dva velika mehurja. Mehur s tistimi, ki se strinjajo z vsem tem, kar se dogaja – z ukrepi, če sem bolj konkreten – in tisti z drugimi, ki temu nasprotujejo. Ali ta dva mehurja po vašem mnenju komunicirata oziroma ali komunicirata dovolj?
Na svetu je vedno obstajala polarizacija. In zdi se mi, da z vsako zaostritvijo okoliščin ta postaja še večja. Recimo, v kulturi. Ko enkrat zmanjka sredine, je znak, da je kriza. In govorimo lahko o političnih nivojih, o socialnih nivojih – ko zmanjka »srednje klase«, je to »šit«. In mislim, da to zdaj imamo.
Ali pa v umetnosti – čedalje manj je sredine. Imeli smo bodisi Prešernove nagrade bodisi Kmetijo. Vmes ni nič. Velikokrat nastane ena stran samo zato, da oponira drugi. In to se dogaja v glasbi, v filmu … Vsa ta tehnologija omogoča, da se vsa ta razdvojenost med nami še bolj poglablja. In vsi gremo vse bolj vsak v svoje vesolje, ker recimo nekoga »unfollowaš«, da ti tam ne bo »drobil«, in ostajaš v svojem okolju.
Zato je tako pomembno, da se vsaj malo potegneš ven, iz svoje cone udobja in kdaj prebereš in poslušaš tudi to, kar bi sicer s težkim srcem, in čeprav veš, da ni iz tistega vira, ki bi ti bil všeč. A priori nekomu reči, da ne sprejemaš njegovega mišljenja, če ne veš, od kod so njegove informacije, ker sam slediš samo enemu viru, to je zelo pogubno.
Seveda sva se s Tanjo pogovarjala še o mnogo drugih stvareh. Recimo o tem, kako je pri tridesetih odkrila, kako pomembno je biti povezan z naravo, in koliko ji to pomeni, tudi ko je recimo v Londonu. In zakaj je pomembno, da hranimo semena rastlin. Pa o tem sva govorila, kakšna je kot mama in kako doživlja, da njeni hčerki stopata na samostojne poti. In seveda o njenih načrtih. Da bo imela silvestrski večer delaven, ker bo igrala lastno predstavo Tako ti je mala. In ko je govorila o njej, se je – to bi morali videti! – pred mojimi očmi spremenila v brezzobo starko, ki spregovori v kozjanskem narečju. Sicer pa, lahko tudi slišite.
Tu lahko prisluhnete temu odmevnemu podcastu!
