Novice Svet24

»Zagotovo se ne oblačim kot on, nisem tako egoističen in nor na denar kot on, niti ne tako len. Nekaj podobnosti seveda je, morda bi lahko rekel, da so v njem poudarjene kakšne moje slabe lastnosti – tudi jaz sem, na primer, kdaj len, a Matthias je ves čas len,« razmišlja Matevž, ki ne verjame v teorije zarot, se je pa zaradi nanizanke pozabaval z njimi. »Res strašno zabavne stvari. Denimo, da je Zemlja ploščata. To prepričanje se je začelo kot šala, a je skupina prerasla svoj namen in je zdaj v njej več tistih, ki v to res verjamejo. Danes so teorije zarot kar moderne, tu gre serija v korak s časom,« veselo razloži igralec, ki je že po energiji zelo drugačen od svojega lika. A Matevž takoj poudari, da je Matthias morda na zunaj res zelo pasiven, se pa v njem ves čas nekaj dogaja, saj nenehno razmišlja in kuje načrte (predvsem to, kako do denarja). »Je kot lutkar, ki skuša držati vse niti v rokah, a mu vse uhaja.«

Osebni arhiv

LUTKARSKA ZBRANOST

Nič čudnega, da Matevž uporablja prispodobo iz sveta lutk, saj jih odlično obvlada – zaposlen je namreč v Lutkovnem gledališču Ljubljana. »Že deset, enajst let. Ne štejem, ker mi je luštno. Lutke so čisto drug spekter igralstva, pri njih moraš biti bolj previden, ne smeš delati napak – en napačen gib in lutka uide. Zato moraš biti v procesu veliko bolj zavzet. Ko sem začel vaje z lutkami na dolgih navezavah, sem si rekel: 'Ojoj, v kaj sem se spustil!' A po nekaj tednih vaj se navadiš, sprostiš in gre,« razloži. Zelo rad igra za otroke, saj pravi, da so ti »naravni sodnik, ki sodi, kaj je verjetno in kaj ne. Hitro vidiš, ali ti verjamejo in so padli notri ali ne. So nepopisan list, sveže in hvaležno občinstvo, ki te ne kritizira, ne ocenjuje, ne obsoja«. Odkar je tudi on očka, je igranje otrokom na neki način še bolj izpolnjujoče: »Ker si predstavljam, da igram tudi svoji hčeri.«

Osebni arhiv

NENAVADNO IME

4-letna hči Žaža Livija ga tudi zares večkrat pride pogledat v gledališče, prav tako ga gleda v seriji. »Se mi zdi, da že razume koncept igre, saj med ogledom Sekirce reče: 'Glej, mami, oči se z drugo poljublja!' A to ji je zabavno na tak nedolžen način, razume, da je del moje službe. Tudi žena razume, da se bom vsak dan vrnil k njej, ne bom ostal na snemanju,« še v smehu pohvali ženo Petro, ki je po izobrazbi likovna pedagoginja, a se ukvarja s peko slaščic in tort. Ko ga povprašamo po hčerinem nenavadnem imenu, takoj pove, da mu je že od nekdaj všeč črka ž, ker je tako edinstvena. »Ko sem v gimnaziji razmišljal o tem, kako bi dal ime otrokom, če bi jih kdaj imel, sem se domislil Žaže. Zabavna mi je bila ta črka ž, kratko ime je, malo spominja tudi na Zsa Zsa Gabor (madžarsko-ameriška igralka, op. p.). Ko je žena zanosila in sem predlagal ime Žaža, je bila sicer proti, a čez nekaj dni je rekla, da lahko jaz izberem ime za otroka, če lahko ona izbere, kakšno kuhinjo bova imela, ker sva se ravno selila. Žena je izbrala zelo lepo rustikalno belo kuhinjo, jaz pa zelo lepo ime,« v smehu izda anekdoto.

Osebni arhiv

LEPO IN NAPORNO

Žaža je očitno podedovala očetovo ljubezen do nastopanja, a Matevž upa, da ne bo šla po njegovih stopinjah. »Igralstvo je zelo lep poklic, a je tudi zelo naporen – tako fizično kot psihično. Pred začetkom snemanja Sekirce sem ženi rekel, da me zdaj eno leto ne bo doma. In sem se res čisto izklopil – ko sem prišel iz službe, sem sedel k hčeri in se učil tekst, na sprehodu tudi – vsak prost trenutek sem ga ponavljal, ker ga je v seriji res veliko in si moral priti dobro pripravljen na snemanje. Saj s kilometrino dobiš samozavest in gre lažje, a nikoli ni enostavno. Lahko se na pamet naučiš tekst, a potem moraš šalam dodati še globino, širino, pomene … Menim, da je komični način dosti težji kot dramski: stvar mora biti verjetna, a smešna obenem, kar je težko, ker lahko hitro postane karikatura ali zafrkancija.« A se mu zdi, da jim je s kolegi uspelo narediti prikupno in zabavno serijo. »Jaz se ob gledanju zabavam, najpomembnejši kritik zame pa je žena. In ona pravi, da je ok!«