Je ena naših najbolj priznanih pa tudi poznanih igralk – nazadnje smo jo gledali v seriji Ekipa Bled, spomnimo se je iz serije Moji, tvoji, najini ter filmov Šelestenje, Pokrajina št. 2, Kandidatka in šofer …, pravkar pa je premiero doživel film Zastoj, v katerem je ustvarila še eno psihološko zelo težko vlogo – takšne ji očitno zelo ležijo, kot dokazuje predvsem na odrskih deskah. Po študiju je bila najprej sedem let zaposlena v SSG Trst, zdaj pa je že osemnajst let članica SNG Drama Ljubljana, kjer nastopa v zelo različnih vlogah, tudi nekaterih zelo močnih ženskih likih, kar je, kot pravi, velika sreča in zadovoljstvo.
V teh dneh boste dopolnili 50 let. Kako – sploh kot igralka – gledate na staranje? Kaj vam pomenijo okrogle obletnice?
Na staranje gledam kot na naravni proces. Odnese nam nekaj svežine, prinese pa nekaj modrosti. Všeč mi je številka petdeset, ima karakter. Sicer pa mi obletnice ne pomenijo prav dosti. Bolj pomemben mi je čas med njimi.
Kako boste praznovali?
Praznovala bom v ožjem družinskem in prijateljskem krogu. Časi niso naklonjeni večjim zabavam pa tudi e nikoli se nisem navduševala nad njimi.
Ste se ob tem ozrli na minulo življenje? Kako ga vidite?
Vedno sem naredila vse po najboljših močeh, kot sem v danem trenutku lahko. Nekatere stvari so mi bolj uspele, nekatere manj, načeloma sem pa kar ponosna nase.
Ste si za darilo ob abrahamu zaželeli kaj posebnega ali morda že dobili kaj lepega? Si boste morda kaj podarili?
Nič posebnega si nisem zaželela, najbrž si bom podarila kakšen jesenski sprehod po gozdu, in če najdem kakšnega jurčka, bom zelo vesela.
To leto si verjetno ne boste zapomnili le po okrogli obletnici?
Mislim, da bo iz mnogih razlogov leto zelo težko pozabiti.
Zadnji slabi dve leti sta bili za vse precej stresni in težki. Kako ste osebno doživljali obdobje epidemije, ste se iz tega tudi kaj naučili?
Na trenutke sem se počutila precej tesnobno, ker negotovost slabo prenašam. Sem pa enkrat poleti prebrala Rumijev citat: »Strah je nesprejemanje negotovosti.« Precej mi je dal misliti. In ja, če sem se kaj naučila, je to, da malce lažje sprejmem to majavo, luknjasto sedanjost.
Že pred epidemijo ste dejali, da vas skrbi »dojemanje človečnosti v sodobnem svetu, nestrpnost«. Kako je danes s tem?
Epidemija je iz ljudi potegnila najslabše in samo zaostrila odnose, povečala je strahove in posledično tudi agresivnost.
Kakšne vrednote bi radi privzgojili hčeri, kaj se vam zdi zanjo najbolj pomembno?
Da bi bila samostojna, samozavestna in da bi imela posluh za sočloveka.
Kako komentirate odnos današnje vlade do kulture?
Kultura se začne z jezikom, z besedo, s spoštljivim odnosom do sogovornika. In če beseda postane strupena, širi svoj strup v vse pore družbe. Trenutno so največkrat uporabljene besede, ki grozijo, strašijo, žalijo in zasmehujejo.
Zakaj je tako? Je to posledica družbenih omrežij ali preprosto človeške narave?
Mislim, da je veliko dejavnikov pripeljalo do takšne ravni komuniciranja, zagotovo pa družbena omrežja človeški naravi omogočijo, da se skrita, na varnem in anonimno – ali pa tudi ne – prepira z nevidnim nasprotnikom v neki drugi dnevni sobi.
Zakaj je kultura pomembna?
Kultura je zame začimba, ki daje življenju okus. Brez nje je pusto, surovo in vsakdanje. Pod kulturo štejem omiko, empatijo, razgledanost, sprejemanje drugačnosti in sposobnost človeka, da se postavi v kožo drugega in da ne sodi vsepovprek iz svojega lastnega egoističnega trona. Umetnost je pa nekaj drugega. Umetnost nas vabi k razmisleku, k preizpraševanju splošnih resnic in našega bivanja. Nagovarja naše nezavedno in nam s tem ponuja izkušnjo, ki je ne more ponuditi nobena druga »panoga«.
Za gledališče pravimo, da nam nastavlja ogledalo. Kaj vi vidite v tem trenutku v ogledalu?
Dolgo vrsto sramot, ki nima konca: STA. RTV. ROG. Radio Študent. Nevladne organizacije. Razpad zdravstva. Razpad šolstva ...
Uf, zelo pesimistično je slišati tole. Ampak menda je na svetu tudi še kaj dobrega, če le želimo to videti?
Seveda je, ampak če ste me že vprašali, kaj vidim v ogledalu gledališča, jaz to razumem kot ogledalo časa. In ta nas vedno opozarja na krivice, in to tudi mora početi. Seveda obstaja 'dobro', še nobenemu stoletju ga ni uspelo izkoreniniti, in tudi v našem bo preživelo.
V filmu Zastoj, ki je imel premiero letos, imate eno od glavnih vlog. Filma sicer še nisem videla, a po zgodbi in režiserju Vinku Möderndorferju sodeč gre za zelo čustveno napet film?
Zastoj je pretresljiva zgodba dveh parov, ki se znajdeta v ekstremni življenjski situaciji. Sprašuje se o tem, kaj vse je pripravljen narediti človek, da bi rešil življenje svojega otroka.
Ste se ob snemanju tudi osebno ukvarjali s to tematiko? Kaj ste ugotovili?
Pri vsaki vlogi se moram s tematiko ukvarjati tudi osebno. Moje ugotovitve sovpadajo s tem, kar je napisal že Möderndorfer v scenariju. V takih življenjskih okoliščinah se ti mišljenje in bivanje zožita zgolj na eno samo misel, ki te poganja naprej. Kaj narediti, da bi pomagal, kako priti do rešitve ... Vse ostale stvari odpadejo.
Kako se pripravite na takšne vloge in spravite v pravo čustveno stanje? Vas takšne vloge morda zasledujejo dlje časa, puščajo kakšne sledi?
Na vlogo se pripravljam na vajah, skupaj z ostalo ustvarjalno ekipo. Besede same ponudijo atmosfero, situacijo, vlogo sestavljam po delčkih, najprej z analizo in potem v prostoru. In če greš po pravi poti, pride tudi pravo čustveno stanje. Vloge me ne zasledujejo, mi pa včasih razkrijejo kakšno skrivnost o človeškem značaju.
Kakšne vloge so vam nasploh najtežje in kakšne imate najraje?
Najtežje so mi slabo napisane in plehke vloge, nekako ne vidim smisla v njih. Najraje pa imam dobro napisane, komplicirane karakterje, ki so presenetljivi, duhoviti, močni in ranljivi.
Začeli ste s študijem za Vse OK. O čem govori predstava in kakšna je vaša vloga?
Predstava govori o samoti posameznika v sodobnem, frenetičnem svetu. O puhlosti odnosov. Podjetje organizira teambuilding v petek zvečer in svoje zaposlene pelje v sobo pobega. Tam se razkrijejo njihovi značaji, njihove skrite travme in problemi, ki jih imajo doma. Igram računovodkinjo Tanjo, ki je polno obremenjena v službi, doma pa ima probleme z odraščajočim sinom in bolnim očetom.
Delate še pri kakem projektu?
Po premieri Vse OK me čaka še študij predstave Kabaret Kaspar v režiji Marjana Nećaka v Drami.
Kako pa si napolnite baterije, kakšen je vaš odklop od tega ponorelega sveta?
V naravi, vedno, v vseh njenih oblikah, dokler jo še imamo.
Vas skrbi za prihodnost Zemlje? Se mar nismo začeli zavedati okoljske problematike in delamo korake, da stvari popravimo?
Zavedati smo se začeli, delamo pa žal čisto premajhne korake, da bi lahko kaj konkretnega spremenili in popravili.
