Je Diana iz Sekirce v med pozitiven ali negativen lik?
Lahko bi rekli, da je negativka, a ker je ta nadaljevanka bolj lahkotno in duhovito zastavljena, liki niso zares zlobni ali dobri. Diana torej ni negativka v klasičnem pomenu, dela pa precej grozne stvari, ker hoče preživeti. Ko začuti priložnost, da bi lahko kaj zaslužila, jo zagrabi. Celotna njena družina je taka, vse se vrti okoli denarja, kako priti do njega. In ker Janko zadene ogromno vsoto, je ona takoj zraven. Jaz sem Diano dojela – in jo tako tudi igram – da pač gre tja, kjer je zanjo dobro, in ne misli kaj dosti vnaprej. Brez globokih razmišljanj ali namere, da bi koga zafrknila. Gre iz priložnosti v priložnost.
Zakaj vam je vseeno simpatična?
Najprej moram povedati, da sem nekoč živela v Kamniku in sem v njen način obnašanja dala nekaj »kamniškega«; to njihovo prostodušnost, da večkrat kar zinejo, tudi če te malo užalijo, in s tem ne mislijo nič hudega. (smeh) Ravno skozi to sem našla nekaj zanimivega v njej. Čeprav mi je bila najprej tuja, ker jaz ne delujem kot ona, moram priznati, da sem Dianin lik vzljubila. Všeč mi je ravno to, da ne razmišlja veliko, nima predsodkov in zavor.
Ste prevzeli kaj te njene prostodušnosti?
Kaj pa vem, to bi morali vprašati druge. Tudi sama nisem prav zaprta, se pa razlikujeva v načinih delovanja. Ona se brez težav skrega in mimogrede užali ljudi. A moram priznati, da poznam kar nekaj takih ljudi, ki ti mimogrede navržejo, da si slabo videti ali da si kar »pr seb«. (smeh)
Vi pazite, kaj rečete?
Pazim in ne … Saj človek ne more ves čas paziti, a se trudim, da nikogar ne užalim. Ne zdi se mi nujno, da vsakemu vse poveš v obraz.
Če bi vsakemu odkrito vse povedali, družba ne bi delovala.
Saj ne gre za to, da nisi odkrit. Zase mislim, da sem zelo odkrita. Nekaj je nekoga mimogrede užaliti, drugo pa biti odkrit. Diana je, kot smo rekli v Kamniku, malo »šus« ali »runkel« oziroma »freh« – vsa fina, potem pa kakšno takšno reče, da ne moreš verjeti! (smeh)
Koliko časa ste živeli v Kamniku?
Oče je iz Pirana, do dvanajstega leta sem živela tam, po ločitvi staršev pa smo se preselile v mamin rojstni Kamnik, kjer sem živela do devetnajstega leta, ko sem šla študirat v Ljubljano.
Ste se torej s serijo vrnili v svoja najstniška leta?
Da, fino mi je bilo. Vesela sem bila te vloge tudi zaradi tega. Vse mi je nekako znano, poznan mi je okoliš, snemali smo eno hišo stran od moje tete. Ko sem neki dan šla čez Kamnik, so me ljudje na cesti ogovarjali: »Joj, te gledamo, Barbara!« Vsi so zelo veseli. Kako je to lepo! Malo sem se bala, kako bodo sprejeli Diano, pa mi je sošolka rekla: »Super je, prav takšna kot ti, ki se ves čas smeješ.« Zdi se, da je Dianine lumparije niso zmotile.
So torej zadovoljni s prikazom Kamnika in Kamničanov?
Tako globoko se nismo pogovarjali. Saj serija je fikcija, verjetno ne jemljejo tega tako resno, da bi bili lahko užaljeni. V času snemanja me je sicer res bilo strah, da bi gledalci mislili, da sem takšna kot Diana, in me ozmerjali na ulici, ker vem, da včasih zamenjajo lik in tebe. A nimam take izkušnje. Imam pa kolegice, ki so to doživele.
Ampak čeprav gre za humorno serijo z včasih nerealnimi situacijami, vseeno tudi zelo dobro prikaže človeške odnose in vzgibe, kajne?
Točno tako! Ne bi mogla bolje povedati. Na neki način serija na plan potegne človeške slabosti in razgali osebe.
Skozi humor lažje dojemamo svoje napake?
Mislim, da ja, ker se zraven nasmejemo – in to je zdravo. Humor deluje na več ravneh – tudi ko ti je hudo, da od daleč pogledaš nase. Če znaš v življenju na vse pogledati s kančkom humorja, je lahko veliko lažje. Meni to absolutno pomaga.
Kakšen humor vam je blizu?
Predvsem se raje pošalim iz sebe in neke situacije kot pa iz drugih. V tem je tudi razlika med mano in Diano, ki se bo prej delala norca iz koga drugega. Meni to ni preveč všeč.
V seriji imate verjetno največ prizorov z Jožico Avbelj, ki je bila vaša učiteljica na AGRFT. Kako je igrati s svojo profesorico?
Super! Zelo sem bila vesela, ko sem izvedela, da bo prav ona igrala mojo mamo. Jožica je začela učiti na akademiji, ko sem bila v tretjem letniku, sem torej prva generacija, ki jo je učila. Ko sem diplomirala, je rekla, da sva zdaj kolegici in »na ti«. Narava našega dela je, da si si blizu, ker se razkrivaš na odru, odkrivaš sebe, se razgališ, zato smo soigralci taka zelo povezana družinica. Zelo hitro sem pozabila, da je moja profesorica. Vesela sem bila, da lahko delam z njo, še vedno se od nje kaj naučim.
Sta tokrat prvič igrali skupaj?
Da, ker je bila ona zaposlena v MGL, jaz pa sem v Celju.
V SLG Celje ste zaposleni že 22 let. Nikoli niste razmišljali o menjavi gledališča?
Pri igralkah to ni tako preprosto, po tridesetem zelo težko zamenjamo gledališče. Pri moških je lažje, ker je v osnovi več vlog, pri ženskah pa so to bolj izjeme kot pravila, veliko je odvisno tudi od sreče. Meni so takoj po diplomi ponudili službo v Celju in takrat nisem imela druge možnosti. So plusi in minusi. A ne razmišljam o tem, ampak v vsakem novem projektu najdem veselje, vsaka predstava je svet zase. Seveda bi z veseljem šla tudi kam drugam, že zaradi spremembe, a pri mojih letih – ki jih ne bomo omenjali – me ne bi nikjer vzeli; preprosto me ne potrebujejo. Zadovoljna sem v Celju, v vseh teh letih sem lahko odigrala ogromno zelo različnih vlog, manjših in večjih – to je prednost tega, da si zunaj Ljubljane, kjer je konkurenca zelo huda in nekatere kolegice ne dobivajo toliko priložnosti. Poleg tega je v tem gledališču veliko čudovitih ljudi, na katere sem se navezala in so mi ljubi. Minus pa je, da te vidi manj ljudi, predvsem nam manjka študentsko občinstvo, in da gredo včasih dobre predstave prehitro s programa.
Zakaj ste sploh izbrali igralstvo?
Že od mladih nog sem govorila, da bom igralka, a so se mi malo smejali. Oboževala sem filme, na italijanskih programih sem gledala zdaj že filmske klasike. Zanimali so me ljudje, ne le kako jih čisto razumsko opisati, ampak jih doživeti. Skozi vlogo organsko dojameš stanje tega človeka, ga doživiš iz krvi in mesa. S tem to osebo drugače razumeš, kot če jo gledaš le od zunaj.
Zato tudi v vsakdanu ljudi bolje razumete?
Kaj pa vem. Odvisno od vsakega posameznika, tu ni pravila. Zagotovo sem bolj pozorna na neke stvari, na določene male znake, občutja, energije.
Ste pa gotovo bolj občutljivi?
Mislim, da sem, umetniki moramo biti občutljivi, se moraš pa znati tudi zaščititi, ker je ta občutljivost kdaj breme. Nujno je, da raziskujemo in ozaveščamo sebe, svet okoli sebe, svoje občutke, čustva, čute, delovanje telesa ... Za igralca to pomeni obvladovanje igralskega inštrumenta, kar smo mi sami.
Je ženskam težje v igralskem poklicu?
Na neki način zagotovo, ker je že v osnovi manj vlog za ženske. Moški pri štiridesetih je šarmanten, ženske pa pri tridesetih niso več tako zanimive, vsaj pri klasiki ne. Čeprav moram priznati, da se je to že malo spremenilo. Igralkam je morda težje tudi zaradi urnika, ki zahteva posebno logistiko, sploh če imaš družino. Čeprav so zdaj tudi moški bolj in drugače prisotni, kot so bili naši očetje.
Nismo pa še enakopravni?
Nismo še tam, se mi zdi, da gremo zadnje čase v nekaterih stvareh celo nazaj.
V kakšnem smislu?
Ne vem, zdi se mi, kot da bi bili ljudje prestrašeni in se zato znova vzpostavljajo neki znani vzorci, med njimi tudi ta, da je ženski mesto doma za štedilnikom. Nekje sem zasledila podatek, da smo v Sloveniji v zadnji petih letih zelo nazadovali, kar zadeva enakopravnost žensk. Tudi jaz imam tak občutek. Po drugi strani se morda ženske na napačen način obremenjujemo s to enakopravnostjo in smo jo zamešale s tem, da moramo vse postoriti, delati vse in smo zato preobremenjene. In kot družba težimo k perfekciji, zato sam nad sabo zganjaš teror, da moraš biti popoln v vsem, kar počneš. Morale bi znati same sebe ustaviti. To sicer velja tako za ženske kot za moške. A to so teme, pri katerih je lahko narobe, karkoli rečeš. Danes ima vsak svoj prav in misli, da ga mora povedati!
Imate 19-letnega sina, torej je ravno generacija, ki raste z družbenimi omrežji in poplavo mnenj na internetu?
Obljubila sem mu, da o njem ne bom govorila, a ta tema je zanimiva in mislim, da ne bo imel nič proti. Otrok tega časa je, in čeprav smo ga zelo držali nazaj, na določeni točki brez računalnika ne gre. A on ni toliko na družbenih omrežjih, tudi meni je prepovedal objavljati fotografije. Hodil je na Vegovo (Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana, op. p.), kjer so jih dobro podučili, kaj pomeni, da na internetu puščaš svoje podatke. Pravi, da so eno večjih škod družbi res naredila družbena omrežja, a ne zaradi mladih, ampak nas starejših. Se strinjam z njim, ker sama vidim, kaj na računalniku dela on in kaj po družbenih omrežjih pisarijo starejše generacije – sama nestrpnost, to zagotovo ni zdravo za družbo. Raven komunikacije se je na splošno grozno znižala, negativnost se širi, ogromno je sovražnosti. Tukaj dam sinu prav in upam, da bo njegova generacija drugačna. Ko gledam mlade, se mi zdijo super, nepokvarjeni, želijo boljši svet, mi pa se prepiramo in svet gre »v maloro«. Namesto da bi poskrbeli za Zemljo, ki se drastično spreminja, samo še bolj grebejo vsak zase. Grdo!
A prihodnost ni tako črna, če so mladi drugačni?
Jaz si želim, da bi mladi dobili Zemljo vsaj v takem stanju, kot jo imamo mi zdaj. Da bodo še ribe v morjih, zeleni gozdovi, pitna voda, da bodo ljudje še imeli zaupanje drug v drugega. Govorim zelo utopično, a mi je res hudo za mlade.
Bomo splavali iz tega?
Recimo, da bomo, saj smo se že začeli malo premikati v pravo smer; vsaj več ozaveščenosti je glede okolja, narave. In recimo, da se bo vrnilo tudi zaupanje v družbo, medsebojne odnose.
Ste optimistka?
Sem! Čeprav … Kakor kdaj, včasih me tudi zajame panika. (smeh)
