Novice Svet24

Najprej čestitke za posebno Borštnikovo nagrado po presoji žirije. Kaj vam pomeni?

Težko rečem, ker ne vem, kaj pomeni nagrada za produkcijo. Podelili so jo namreč prvič, obrazložitve pa še ne poznam. Bistveno več mi pomeni, da jo je za igro v tej predstavi dobil Gašper Malnar.

Uprizoritev traja sedem ur in pol, sprva pa je bila mišljena za tri ure. Kako je bilo delati tako dolgo predstavo, sploh vam iz LGL, ki ste na odru vajeni uprizarjati krajše, običajno 35-minutne predstave?

Ta proces je bil popolnoma drugačen od vseh, v katerih sem bil do zdaj v skoraj vseh pogledih. Proces je trajal pol leta, vaje pa so bile po osem ur v kosu. Vaje so bile ves čas nabite s čustvi, pogosto do solz. Bistvo psihodrame, ki jo dela Tomi Janežič, je namreč, da se človek sooči z lastnimi strahovi in travmami in to je bilo za marsikoga zelo boleče. Ena sodelavka je šla ravno zaradi tega iz projekta, ker ni zdržala tega psihičnega pritiska. To je psihično izredno naporno, ampak to smo mi vsi ves čas delali. In se mi zdi, da je tudi ta nagrada za vse nas. Seveda jo je Gašper dobil in si jo je tudi zaslužil, smo jo dobili pa tudi ostali ob tem, ko jo je on dobil.

Kako ste se ujeli s člani igralskega ansmbla Slovenskega mladinskega gledališča?

V redu. Nobenega problema ni bilo. Zabavali in nasmejali smo se, ne glede na to, da smo bili v glavnem skurjeni do konca. To ni bil samo psihično, ampak tudi fizično naporen proces. Že samo zaradi trajanja in, ker je bil psihično naporen proces, si bil tudi fizično potem čisto izčrpan. Proti koncu smo imeli vaje po 12 ur na dan. To je napor. Da o tem, koliko so po vajah še delali Tomi Janežič in njegovi asistenti Tjaša Črnigoj, Mirjana Medojević ter Daniel Day Škufca niti ne govorim. Stalno so prihajale nove verzije teksta oziroma scenosleda.

Vi ste na vajah skrbeli tudi za to, da niste bili lačni ...

… Res je. Nekajkrat sem jim skuhal. Sploh bolj proti koncu, ko se je vedelo, kaj bomo kuhali v predstavi, na začetku sem pa parkrat. Sem pa vsak dan kuhal kavo. Tega ni pa noben omenil in jim to kar malo zamerim. (smeh)

Kdo je bil pri hrani bolj izbirčen – gledalci ali vaši kolegi?

Za obiskovalce nikoli ne moreš vedeti, kaj jedo in česa ne, zato je bilo vse, razen skutic, vegansko. Pri soigralcih pa veš, še posebej če ti kdo, pa ne bom poimensko navedel Mateja Recerja, reče, da bi zraven krote (kombinacija kavre in jote) ocvrk'ce, ti mu jih greš posebej iskat, potem pa ne je. To je bilo neverjetno grdo od njega in sem bil zato kar malo užaljen.

Radi kuhate?

Preden sem šel na Akademijo, sem dve leti na Bledu študiral gostinstvo. Imel sem svoja obdobja v življenju. Maturo sem naredil pri 26 letih v jesenskem roku, ker sem se pozabil prijaviti na spomladanskega – no, mislil sem, da sem se, pa se v resnici nisem. Od tistih fakultet, ki so še imele prosta mesta, je bilo gostinstvo edino, kar me je zanimalo. Kuham pa že od nekdaj. Tudi doma pri starših sem kuhal.

Kaj je na vašem jedilniku?

Odvisno od letnega časa. Sicer pa kuham zelo veliko stvari.

Delate po receptih ali iz glave?

Iz glave.

Dosti improvizacije je bilo tudi v predstavi Sedem vprašanj o sreči ...

… Res je. Je bil pa na Borštnikovi problem, ker smo imeli nadnapise in se je bilo treba vsaj približno držati teksta. Na prejšnjih pa je bilo vsakič drugače – vsaj moj del.

Koliko teksta pa se lahko držite pri predstavah za majhne otroke? Morate kdaj zaradi tega, ker postanejo nemirni, iti iz njega in jih na nek način pokarati oziroma jih opomniti, kje so?

Jaz teh izkušenj nimam. Imel sem to srečo, da sem bil v glavnem v predstavah, ki so otroke držale. Če kdo, so bili problematični starši – predvsem zaradi telefonov. Meni je nepojemljivo, da pelješ otroka v gledališče, da dobi nekaj, da bo kulturno izobražen, hkrati pa ti ob tem brkljaš po telefonu. Ne vem, koliko se ljudje tega sploh zavedajo, ampak to je neverjetno moteče, predvsem za gledalce. Meni je vseeno, jaz ne vidim zaslona, tisti za njim pa ga in to tako vleče pozornost, da lahko en človek praktično celi dvorani uniči gledališko izkušnjo. Najhuje pa je, da to počnejo tudi vzgojiteljice. Ta obsedenost z ekrani je grozna. Jaz imam hčerko, ki je šla zdaj v prvi razred. Pred šolo vidiš otroke, ki sedijo na stopnicah in vsak gleda v svoj telefon, namesto, da si se preganjali po igrišču, da bi nekaj počeli skupaj  ... ko bi se vsaj pogovarjali.

Kako ste se znašli v Lutkovnem gledališču Ljubljana? Ste hoteli igrati za otroke, ali je šlo bolj za splet naključij?

Za splet naključij. Ko sem bil na Akademiji, še ni bilo predmeta lutkarstvo. V osnovni šoli sem sicer hodil na lutkarski krožek, a tega je že dolgo. Potem sem se pa prijavil za vlogo v muzikalu Avenija Q in jo tudi dobil. Takrat je bil asistent režije za lutke Brane Vižintin in je takratnemu direktorju rekel, naj me zaposlijo, in potem je tudi direktor rekel, da - kolikor je on videl - sem dovolj dober in to je bilo to.

In, vam je fino?

Meni je vrhunsko. Meni je to super delati. Otroci so takšna publika, da jo iščeš. Tu ni zlaganosti. To je najbolj iskrena publika. Če ti otroci zaploskajo, veš, da je dobro. Otrok bo po 5 minutah, če mu ne bo všeč, rekel: „Gremo domov!“ ali pa: „Kdaj bo že konec?“ To slišiš. (smeh) Pa tudi točno veš, kdaj predstava pade, ker začnejo vmes čebljati. Največ pa je, ko ti otroci stoje zaploskajo. Meni se je to zgodilo enkrat pri predstavi Črni muc vasuje, ko sem dobil stoječe ovacije od sedem in osemletnikov. To je potrditev. Če bi to odrasli naredili, sploh na festivalu, bi si rekel: „Eh, to je festival, pričakuje se, da bodo vsi na smrt zadovoljni, pa: „Bravo, bravo!“, otroci pa tega še nimajo. Sodelavec mi je potem rekel: „No, zdaj si pa dosegel vse, kar se v Lutkovnem da doseči.“

Torej nič ne pogrešate gledališča za odrasle?

Ne, saj ga imam. Sedem vprašanj o sreči ni za otroke. Zdaj sem v projektu Mizoginija oziroma Bog in kača (naslov še ni končen), ki ga režira Silvan Omerzu, besedilo pa je napisal skupaj z Nebojšo Pop-Tasićem. Govori o sovraštvu do žensk, o čarovnicah, o mučenju, ki tudi absolutno ne bo za otroke. Igral sem v Živalski farmi, ki tudi ni bila za otroke. Mi je pa super delati otroške predstave. To je najbolj izpolnjujoče in najbolj iskreno. Pa še kratke so – ne trajajo 7 ur in pol. (smeh)

Kako pa polnite baterije?

Pri dveh otrocih to ni tako lahko. (smeh) Ne, saj imam tudi čas zase. Otroka sta v šoli in v vrtcu do 16h, jaz pa z vajo neham ob 13h. Vmes sicer tudi skuham. Po navadi vedno. Hčerka je namreč enkrat na vprašanje v vrtcu, kdo pri nas kuha, ko je bila stara 3-4 leta, odgovorila: „Pri nas ne kuha zmeraj ati, zato, ker je mami enkrat.“ (smeh) Saj skuha večkrat, a saj ji jaz ne pustim, da bi. Ona tudi bistveno več dela od mene. Sploh zadnje leto, ko smo bili v glavnem doma. Ona je delala cele dneve, jaz sem bil pa varuška in vse ostalo. Sicer pa v prostem času s klapo enkrat na teden igramo košarko. Včasih sem igral tudi veliko taroka, zdaj pa ne več – mogoče ga bom spet na stara leta.