Jernej Čampelj, igralec, fotograf, umetnik in borec za pravice kulturnikov, je eden izmed številnih samozaposlenih kulturnikov, ki so zaradi pandemije ostali brez odra. Ker svoj način umetniškega izražanja ne izkazuje le z besedo, ampak tudi s fotografijo, je ravno to zvrst izbral za boj. Fotografski in spletni projekt "Mi smo kultura" je sprožil z zapisom na družbenem omrežju.
Z akcijo opozarja na pomembnost posameznikov, ki kakorkoli prispevajo h kulturi v Sloveniji. Do sedaj je fotografiral že več kot 650 obrazov delavcev v kulturi.
Jernej, izhajate iz stroke, ki jo je trenutna situacija močno prizadela. Kako ste občutili pandemijo, izgubo možnosti igralskega dela in prostora za izražanje?
Pandemija je prizadela vse sfere življenja in vse poklice. Stvar, ki je prizadela umetnost in moj poklic, pa je Vlada Republike Slovenije. Marca 2020 smo verjeli, da je zaprtje nujno, da se nam ne zgodi italijanski scenarij. Verjeli smo, da nas bo to povezalo in bomo iz epidemije prišli boljši in bolj povezani. Potem pa je prišel april.
Se vam zdi razumevanje do statusa samozaposlenih v kulturi dovolj veliko?
Razumevanja ni nikakršnega. Smo nekakšen tujek v sistemu. Smo na nekaterih področjih obravnavani kot samostojni podjetniki, spet na drugih ne. Vsekakor pa spadamo pod prekarne delavce, ki jih naš sistem sistematično ustvarja že vrsto let. In ker je prekarnosti vedno več, je ta skupina postala tako velika, da je vlada v teh razmerah ni mogla prezreti. Ker, če bi bili v tej skupini samo SAMOZAPOSLENI KULTURNI DELAVCI, verjemite, da do MESEČNEGA TEMELJNEGA DOHODKA (MTD) sploh ne bi bili upravičeni.
Kako se je rodila fotografska akcija Mi smo kultura? Koga vse ste povabili pred objektiv?
Fotografska akcija MI SMO KULTURA je nastala iz razmer, v kateri smo se znašli vsi delavci v kulturi. Zaradi političnega in javnega diskurza o pomembnosti kulture za obstoj naroda in nepotrebnosti kulturnikov. Kultura ja, kulturniki ne. Zaradi nazivov PARAZITI, ZAJEDAVCI, PRISESANCI NA DRŽAVNE JASLI … Iz nuje ne biti tiho idiotizmu, ki veje iz najvišje veje. Zaradi nasprotovanja sovraštvu, ki nam ga želijo predstaviti kot nekaj normalnega. Zato, ker so mesečni temeljni dohodek v mesecu novembru in decembru 2020 poimenovali POMOČ ZA BREZPOSELNE/INVALIDNE, zato ker je moja vloga v družbi opozarjati na nepravilnosti. Zato, ker me kot mislečega človeka boli, v kaj se kot družba spreminjamo. Ker se mi zdi pomembno in nujno povezovanje.
Ste pričakovali takšen odziv?
Nikakor ne. Mislil sem, da bom fotografiral od 30 do 40, pretežno kolegov igralcev in bo to moj odgovor in obenem tudi prispevek za 8. februar.
Danes pa sem pri številki 660. Naslednji teden bom krepko presegel številko 700 portretirancev.
Veljate za spretnega igralca, ki je požel tudi nagrade za svoje delo. Kako ste našli ta poklic oziroma ali je on našel vas?
Težko bi rekel. Verjetno je to nekje zapisano že v mojem DNK, čeprav se sam tega dolgo nisem zavedal. Prvič, da sem začel res o tem razmišljati, je bilo šele v srednji šoli, ko mi je profesorica angleščine omenila, da bi moral biti igralec. In takrat sem prvič pomislil, da mogoče pa res. Potem pa sem po končani srednji šoli igral nekaj sezon v Šentjakobskem gledališču in tam ugotovil, da je to nekaj, kar si želim početi vsak dan do upokojitve, ki je ne bo.
Vam je kdaj žal?
Težko bi rekel, da mi je žal, da sem se odločil za to pot, ker je to nekaj, kar me polni, kar me veseli in kar rad delam. Hudo pa mi je, ko gledam in poslušam, kakšen odnos imajo do nas ljudje in kaj si mislijo o našem delu, ki naj to sploh ne bi bilo. Čeprav mislim, da je to povsem slovenska folklora. Če se pogovarjata mizar in krovec, se bosta težko zmenila, čigav poklic je res pravi poklic in čigav le hobi. Vsak bo za svoj poklic trdil, da je edini pravi, ostali se le za…
Katere vloge so vam najljubše?
Najljubše so mi vloge hitrih misli.
Kaj vam pomeni biti igralec?
Nič mi ne pomeni biti igralec. Rad pa imam svoj poklic.
Kaj se po vašem mnenju danes dogaja s kulturniki in kulturo?
Nič drugače ni danes s kulturo in kulturniki kot v katerikoli drugi diktaturi. Kultura, ki naj bi bila ogledalo družbe in kritik oblasti, je seveda nezaželena, ker kritično razmišlja ali samo razmišlja, kar je že nezaželeno dejanje. Če človek razmišlja, lahko ugotovi, da nekaj ni prav. Če ne razmišlja, do takih ugotovitev nikoli ne pride.
Napovedujete nove projekte, kje vas bomo lahko zasledili, kaj ste novega pripravili?
Med prvim in drugim valom epidemije, se pravi po preletu avionov in pred ponovnim zaprtjem kulture in šol, sem napisal in režiral predstavo Ljubezen gre skozi želodec, ki je v oktobru 2020 doživela 10 ponovitev, potem pa smo jo prenehali igrati, da bi reševali gospodarstvo in življenja. In ker to še danes počnemo, ležim na kavču in čakam na navodila, kdaj lahko vstanem.
INTERVJU LAHKO PREBERETE TUDI V PRIHAJAJOČI ŠTEVILKI REVIJE VKLOP/STOP,
KI IZIDE V ČETRTEK
